V Robanovem kotu ni bilo omrežja, … Sem dobro, na varnem. Več o tem, kje sem, v naslednjem opisu …
V sredo zjutraj so me mučile peklenske bolečine v križu. Trebušna viroza, … Res ne želim to nikomur, da kaj takega doživi, …
Morala sem naprej … Na Veliko Raduho. Težko mi je bilo, rabila sem KAVO … In jo tudi dobila v Koči na Grohatu pod Raduho. Končno oskrbnica, ki jo poznam izpred 3 let, ko sem šla na transverzalo z fantom … Tako prijetno mi je bilo z njo, ker je poznala nekaj kretenj. Ker ima gluhega bratranca, ki ga poznam, sem ju povezala po 20 letih … Neverjetno, kaj vse se lahko zgodi s pogovorom. In ta gluh bratranec pa mi je včeraj zvečer razkril, da je pri 16ih letih prehodil transverzalo v mesecu in 3 dni … Res presenečena, kje se takšne zgodbe pojavljajo!
Pot je bila vedno strma dol … Iz 2000 na 500 m nadmorske višine skozi porušena drevesa, kjer sem morala spet se mučiti z nevarnimi prepadi, … A misel, da v Robanovem kotu vidim sestro in psičko Izo, sem se pognala previdno in hitreje brez jamranja … Tudi kava in pilates sta mi pomagali, da se mi je križ zdržal …
Joook … Ko objamem sestro in njeno najboljšo prijateljico ter mi na veliko polupčka psička Iza … Veliko olajšanje po 5 dneh samokomunikacije.
Prinesli sta mi stvari, ki sem jih rabila za visokogorja ter hrano. Teža nahrbtnika se je povečala za 4 kg …
Skupaj smo preživele preostanek večera v družbi prijaznih ljudi, pujskov, krave, … Nato so te moja tri dekleta morale iti …
In sama v posteljo izpred starih časih, nad prašičjim hlevom. Z pogledom na Ojstrico, …
Bum bum srce … Poznam pot, sama grem, … Zaspim trdo.
