Ne vem, česa naj se razveselim. Postelje ali uspešno najdeno smer, kjer sem iskala 15 minut po celem gozdu.
30,5 km v 9 urah in 5 minut. Predolga pot. Na začetku od Uršlje gore dol se mi je zdelo, da ne maram več strme poti dol. Trudila sem se, da bi mi pogled na sončen vzhod dal energijo, a bila sem izčrpana. 🙁 Telo ni preneslo več napora. Po popiti kavi na Andrejevem domu na Slemenu so mi noge šibale in namesto 3 ure prispela v dom na Smrekovcu v 2 urah in 5 minut. Kava ali BCAA+? Ne vem…
Tu pa je nato začela pot, ki mi je bila nepopisno lepa. Borovnice so bile povsod od enega dela dalje. Pojedla sem jih za skoraj več kot 200 g … Modri jezik, pobarvane dlani. Tako sem uživala. Nato me je zmotil pogled na veliko porušenih smrekovih dreves in strme poti navzgor.
Pri koči na Travniku sem se držala svojega načrta. Nujno počivat za 1 uro in se zmasirat. Uživala sem ob gledanju mladih fantov, ki so trenirali vaje za moč sredi narave. Tu so … Dali so mi vedeti, kjer je volja, tam je moč. Le da so imeli trenerja. Tu sem pa v svojem primeru sama svoj trener, svoj motivator.
Nočna mora … Od Bele peči do planine Vodele sem se izgubila. Za 15 minut sem tavala po podrtih dreves, iskala markacije. Usta so bila suha, utrip se mi je povišal, a rekla sem si “NAZAJ!” In zagledam iz ptičje perspektive eno pot. Grem tja. “YEEES, MARKACIJE!”
In pot se je nadaljevala še vedno gor, švicala sem se ful, vode imela dovolj…
V Koči na Loki, kjer sedaj sem, so ljudje neverjetni. Nasmejali so me, mi postregli.
Zdaj pa lahko mirno spim. Ker sem TU. V zavetju in na pravi točki.
