Odločena iti po neznanih poteh

Opis

18. avgusta 2022 je minilo 4 leta odkar sem zaključila svojo transverzalno pot, ki sem jo prehodila v 29 dneh.

Z notranjim glaskom, stalnim spremljevalcem, sva sklenila novi cilj: napisati knjigo, ki opisuje doživetja s Slovenske planinske poti s svojimi avtobiografskimi zgodbami.

Knjigo nisem uspela izdati pred rojstvom hčere in tako sem po polžje vztrajala ob podpori moža, lektoric in ljudi, ki so vedeli za ta cilj.

“Odločena iti po neznanih poteh” je naslov knjige.

Med potjo po SPP sem ugotovila, da je vsaka sekunda neznanka kar se tiče poti, vremena in telesnih in duševnih bolečin. Iz mene so vreli spomini iz otroštva, najstniških in študijskih časov ter časov, ko se mi je svet podrl pred očmi. Ob podpori notranjega glaska sem pa tem spominom dala zgodbo z nauki, ki so me naučili, da je moja gluhota darilo življenja zame. Da zmorem iti naprej kljub vsem slabostim gluhote (komunikacijska stiska, neznanje slovenskega jezika, večno odčitavanje z ustnic …). Da so vsi dogodki in dejanja, ki sem jih doživela, del osebnega razvoja in se mi dogajajo z namenom.

Prigode iz knjige:

Večina mimoidočih, ki sem jih srečala na Slovenski planinski poti, je spraševala, kam grem s tako velikim nahrbtnikom. Ko sem rekla, da hodim po Slovenski planinski poti, so me naprej spraševali: Jo boš prehodila v celoti? – Ja. – Vauuu! In nato je prišel tisti moj večni strah. Najprej so nekaj rekli, jaz pa sem se opravičevala: Nisem vas razumela. Ne slišim. Sem gluha. Lahko ponovite? – Ne slišiš? Vauuu! Pa tako lepo govoriš. A to že od rojstva? – Ja, tudi moja starša ne slišita. – Hodiš sama ali je kdo šel naprej oziroma je še za tabo? – Sama. – Samaaa??? Pa to je nevarno, saj ne slišiš. Kaj boš naredila, če se poškoduješ? Kako boš poklicala? – Zmogla bom. Sem iznajdljiva.

Planinec na Skuti me je prosil, če ga slikam skupaj s prijateljem. V kretnjah sem ju usmerjala. Ko je prišel po fotoaparat, mi je rekel: Ti pa nisi naša. – Hehe, sem, sem. Sem Slovenka. Kretam, ker sem gluha, sicer pa tudi govorim. – Ne slišiš?

Planinka, ki sem jo srečala na poti do Kredarice čez Prag, mi je na Kredarici dala svoj e-naslov, da ji pišem, ko bom na cilju. Piši tako, da te bom razumela. Poznam gluhega prijatelja, ki tako nerazumljivo piše. – Jaz nisem kot on.

Po uspešni dolgi turi mi je gospod na Čavnu rekel: Sama si prišla sem? – Ja. – Si zmešana?! Prenevarno je zate. – Zakaj? – Jah, ženska si. Pa še ne slišiš. – Kaj potem?

Oskrbnika na Črni prsti sta mi po nemirni in glasni noči rekla: Imaš srečo, da ne slišiš.

To še ni vse. V knjigi boste lahko prebrali, kako sem uspešno se naučila slovenskega jezika, kaj vse sem morala storiti, da sem se prebila naprej, kakšne so bile celo prigode zaradi menstruacije. V knjigi sem tudi z dovoljenjem oseb, ki so vplivali na moje življenje, od zgodb oskrbnikov planinskih koč, prijateljev, sodelavcev do zgodb z mojim možem, zapisala naše pogovore ter spoznanja.

Knjiga je namenjena praktično vsem, od učiteljev gluhih otrok, otrok in mladostnikov, ki imajo medse gluhega sošolca ali prijatelja, staršev gluhih otrok, izvajalcev programa za gluhe do zdravnikov. Namenjena je tudi tistim, ki bi si radi povrnili voljo do življenja, spoznali Slovensko planinsko pot preko mojih oči, doživetij in z mislimi, opisanim v knjigi, se opolnomočili za pogumne korake naprej k odločitvam.

Naj vas knjiga navdihuje in opominja, da je kljub vsega hudega v življenju vse mogoče, ko se odločimo iti po neznanih poteh.

Pogumno naprej!

Kaj so o knjigi zapisali recenzenti?

Matjaž Šerkezi, gorski reševalec in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije: »Koliko težav ima lahko planinec na poti, kaj vse ga lahko preseneti, s čim vse smo se srečevali s starši in kakšen organizacijski zalogaj pomeni prehoditi SPP, sem poznal. Toda naenkrat se mi je vse zdelo tako preprosto in moje težave sploh niso bile težave, ko sem prelagal popisane liste in požiral besede, ki jih je na papir zlila Maja. Besede, preproste besede, zložene v preproste stavke, polne upanja, vedrine, želje in iskrenosti. Samo notranje bogat človek lahko piše tako iskreno o svojih težavah, ki jih niti ne dojema kot težave, ampak ovire na poti do cilja, ki jih moraš obiti, preskočiti, včasih se splaziti pod njimi … Vedno pa najti rešitev in nikoli ne izgubiti upanja.«

Meri Möderndorfer: »Težko si predstavljam, kako je Maja šla čez to pot, a Maja ne bi bila Maja, če ne bi vztrajala, ker je svoj cilj dolgo nosila v sebi in ga tudi izpolnila. Ob prebiranju zgodbe te poti, z nadčloveško vzdržljivostjo, vsemi napori, s težkim nahrbtnikom, polnim planinske opreme, si težko predstavljaš, od kod Maji moč. Hoja v vročini, dežju, po snegu in z žulji na nogah. Spremljali so jo stiska, nemoč, solze, strah, bili so tudi huronski klici zmagoslavja, ko je bila na vrhu … Vsa čast ji. Še najbolj so zanimive Majine zgodbe s spomini, sanjami, upanjem, željami. Vso svojo bit in ljubezen posveča svoji družini: možu Milošu, mami, še posebej očetu. Vsa zgodba je ovita v veliko ljubezen, spoštovanje in zahvalo. Maja je v izpovedih popolnoma svobodno razgalila tudi intimne, človeške stvari, v čisti lepoti.«

Meta Štampek: »Maja se je odločila, da gluhota zanjo ni ovira, ampak okoliščina, ki ji daje možnost, da povezuje včasih precej oddaljena bregova gluhih in slišečih. Do spoznanj o sebi, o življenju in o družbi prihaja tako na samotnih poteh kot tudi sredi vrveža besed in kretenj. Za tako pot, kot jo opisuje v knjigi, ki nam jo podarja v branje in razmislek, človek potrebuje veliko poguma. In Maja ga ima. Zase, za nas in za generacije, ki bodo zaradi njenega srčnega pogleda na svet morda stopile po poti, ki je obdana s čudesi in pelje v svet, kjer se lahko objamemo ne glede na to, katere sojenice so nam ob rojstvu stale ob strani.«