3. dan se je začel v deževno jutro. Po včeraj prebirani knjigi od Bear Grllys “Preživetje v naravi” sem prebrala samo en del o motivaciji. “Kaj pa, ko je dež?” Bear zapiše: “Takrat greš vseeno ven, pretečeš 5 min, nato se odloči, ali nazaj domov ali naprej.”
In sama sem šla naprej tako kot vedno. Imela sem vse, kar me ne bi zelo zmočilo in preprosto uživala v dežju. Misel je vedno letela na 4 kg odvečne stvari. Ko sem jih dala na Pošto in korakala naprej, sem bila preprosto olajšana. Hodila sem lažje, bolj hitrejše in zelo osvežujoče (zasluga vremena :)). Blatne poti so umazale moje čevlje, a travniki so jih pa takoj očistili. Zrak. Polna energije spet celi dan… Narava me očiščuje.
Rimska pot, strma pot na Uršljo goro, močni naliv pred ciljem, megleno in vetrovno… Zelooo sem uživala v teh 19,5 km v 6 urah. Želela sem naprej, a je naslednja koča zaprta. Še dobro, da sem preverila po SMS, ker na spletu je pisalo, da so odprti.
Tukaj na Uršlji gori je zelo lepo. Cerkev, vrh, koča, razgled… Spoznavam, da hoditi po blatnih poteh, drsajočih kamnitih se poteh, po hladnem – oblačno-deževnem – vremenu je ENERGIJSKA DOZA za nadaljnje vzpone.
