Zadnji dan SPP-ja …
Noč je bila zanimiva. Na trdih tleh, sredi vetrov in mirne lokacije. Trudila sem se, da bi zaspala in sem.
Jutro je bilo tako drugačno. Začela sem se zavedati, da je to zadnji dan. Na obzidju grada Socerb sem opazovala, kako se spreminja noč v jutro.
Odpravila sem se v Osp in nato v Tinjan, v zadnji najvišji vrh današnje poti. Uživala sem celo pot, čeprav je bilo potrebno tudi po cesti.
Navdušilo me je, da sem lahko hodila tudi med vinogradi in nasadi oljk ter spremljala plovbo ladij na koprskem zalivu, …
Ankaran. Samo 2 km me je ločil do konca poti. V Konta baru sem spila kavo, ki je že dva dni nisem, …
Ura je bila že 11. Odpravila sem proti koncu poti – v Debeli rtič. Čez vinorodne poti sem občudovala lepoto poti na Primorskem. Hkrati me je bilo strah, … Pot se zelo kmalu zaključuje, kaj bo potem?
Grem naprej, … Točno ob 11:30 zagledam tri prijatelje, s katerimi se močno objamem in zagledam fanta, ki je čakal na moj objem, … Tekla sem proti njemu, vsa v solzah, ker sem tu. Med svojimi.
V avli zdravilišča so se skrivali dragi prijatelji. Objemov je bilo toliko, da si jih želim tudi vsak dan.
Štampiljka v zadnjo okence dnevnika SPP-ja.
Prideta še dva prijatelja, nazadnje pa še moja draga družina – psička Iza, mami in sestrica Tanja.
Bila sem krščena, vržena v morje, … Presenečenj je bilo ogromno in za vse sem hvaležna.
Nadaljujem s potjo. V neznano. Vsak dan je vedno poln presenečenj, izzivi so vedno tu. Le odločitev je ena. Se soočati ali ne soočati.
208 ur 55 min v 29 dneh.
