V četrtek, 23. avgusta, na moj 30. rojstni dan, je bil tudi dan kot nalašč za pot v hribe – na Mirno goro. V sebi sem imela ves ta adrenalin, da bi iz Križa, kjer običajno se zberemo Četrtkarji, odpravila v svojem najzmožnejšem tempu.
Hodila sem tako pokončno (zasluga težkih nahrbtnikov v času SPP, ko sem mogla nositi tako, da sem se nagnila naprej ter pilatesa) in hitro. Moj partner je bil navajen tistega tempa, ki ga imam običajno in je užival, ko je hodil za mano. En trenutek ga je prijelo, kako da me ne more prehiteti, in nato je na koncu ugotovil, da je vse v glavi. Ko si skoncetriran na svoj tempo, na svoje dihanje, na svoje spodbudne misli, hodiš lahko hitro, brez drugih motečih dejavnikov, ki so običajno pesimistične narave.
Postavila rekorden čas vzpona – 45 min (zadnji čas je bil nekje nad 50 min), popila kozarec piva (lekcije iz prebrane knjige, da je zelo dobro za ledvice – in res, vmes pri sestopu se mi je dostikrat mudilo na wc 🙂 ), pri sestopu nazaj znova podoživljala trenutke transverzale, … Vsi hodili v temi s lučko na glavo, vsak s svojim tempom, vsak sam s sabo, brez komunikacije (vsi ne slišimo, razen očeta, ki je nosil slušni aparat), … Pasalo je. Zelo! 🙂
Narava – naš najboljši prostor za vse izzive.
Tekst v videu: [Yeeey! Zdaj gremo na Mirno goro, kamor gremo vsak četrtek. Gorske čevlje sem nazadnje obula v soboto, zdaj se pa tako veselim, da grem spet! Me prav zanima občutek po – (prvih, drugih, tretjih, četrtih), – petih dneh, …
Yeeey! Mirna gora. Kako je bilo? – Super! – Super, res. – Počasi hoditi za danes bi bilo dolgočasno, sva tako hitro hodila, da je kar tekel švic. Bilo je zelo zanimivo občutiti to, kako vse iz sebe odpreš ves ta »zaprt« dotok energije. Pa mišice več delajo.]
