Dan za samoevalvacijo samega sebe …
Ob 5. uri me zbudi budilka … Kako sem odlično spala, čeprav me je na začetku zelo zmrazilo zaradi potnih rok, nog in stopala, … Tako je, ko se ne stuširaš ali umiješ te pomembne dele po hladnem večeru, … Že tretji dan zapovrstjo, … Kako je šele alpinistom v ekstremnih razmerah, … Njim je še bolj hujše kot meni.
Oklevam, ali bi šla pogledat na vrh Krna sončni vzhod. Prepriča me družina, ki je takoj vstala in šla gor, …
Prelep vzhod z dodano vrednostjo … Videla sem dva mlada para, objeta skupaj z odejo; očeta z tremi visokimi sinovi – sedijo skupaj na kamnih; in sebe, ki tu nisem sama. Sem na vrhu, s katerimi delim pogled na sončni vzhod skupaj z njimi.
Helikopter je prihajal nad zavetiščem. Tu se je pokazal ekipni duh. Vsi, ki smo spali čez noč, smo z velikim veseljem pomagali tovoriti vso prinesene stvari v shrambo.
Znova vidim suverenost in izkušenost pilota, ki je tudi imel svojo ekipo, ki ga je usmerjala.
In čas me je že preganjal, … Po 7. uri sem šla naprej, … Motilo me je sonce, ki je sijalo direkt vame, a hvaležna sem bila za toploto žarkov, … Da sem se pogrela, …
Pot do Koče na planini Razor je bila dolga 17,6 km. Zelo lepa pot, veliko serpentinastih ovinkov, videla nekaj ostankov iz soške fronte, opazila veliko lukenj, ki so jih svizci odkopali in kozoroginjo z mladičkom, …
Ter vse te mogočne gore … Triglav, Razor, Prisank, Jalovec, Mangart, Bovški Gamsovec, … Vsak dan, ko jih vidim na daljavo, točno vidim svoje prehojene poti, …
Tako daleč sem bila, … In kmalu bom že na morju.
20 dni – prehojenih 146 ur in 35 minut.