“Vojaški” dan.
Tako se počutim … Ali se borim sama s sabo, ali sem se vživela v borce naše domovine, …
Spala sem v bivaku, … Zraven mene sta bila dva fanta, kar me čisto nič ni zmotilo, … Ker sem bila kot vedno – zelo utrujena od celega dneva, sem takoj zaspala, …
Zjutraj ob 5. uri se tiho smuknem iz bivaka, … Zagledam moj nahrbtnik, ki ga je oviral vojaški nahrbtnik, … O madona, kako je bil težek! Če pomislim, da so trije vojaki imeli še obleke in čevlje – tipično za vojsko in vse to nosili povsod, kamor so šli …
Ko sem mislila, da bom zunaj zagledala množico planincev, sem bila čisto sama … Vsi so še spali, … Nenavadno. Pozajtrkujem in grem …
Rana ura, zlata ura je pri meni 1. pravilo vsakega jutra. Ker sem za današnji dan zastavila cilj Krn oziroma Gomiščkovo zavetišče, sem po zemljevidu sodeč vedela, da bo dolg dan.
Triglavska jezera, Komna, Bogatin, Krnsko jezero, … Po poteh iz časa boja za domovino, … Neverjetno je, kako so takrat živeli, … Ne predstavljam si tega, verjamem pa, da so bili ti časi zelo hudi, …
Srečna sem, da živimo v majhni deželici, kjer na vsakem koraku lahko doživiš nekaj, kar se ti zdi nesamoumevno, …
Krnsko jezero je bilo tako toplo, … Privabilo me je, da bi se okopala, ker se 3 dni nisem nič umila (ni vode), … A ker tega ne smem, sem samo roke pomočila, … Gledam Krn, ki je bil v oblakih zajet.
Se nanj povzpnem v 2 uri in 20 min, … Uživala sem v takšnem vnovničnem vzponu, …
Postelja je tu zame. Bom na toplem, ko tu piha in je hladno, …
Jutri pa naprej. Tokrat do koče na planini Razor, …
Kmalu … pa bom že tam, kjer si želim.
