Po prespanih 10 urah se zbudim sveža in polna energije za današnji dan … Ko sestopim iz 2064 m na 886 m v neverjetnem času, me pri koči pri izviru Soče preseneti lepa misel:
“Nekatere gore se zdijo nepremagljive, dokler ne naredimo prvega koraka.”
To je še kako zelo res … Po 18 dneh, ko sem toliko vzpenjala in sestopala ter hodila po ravnini ter spala v različnih kočah, kjer se tudi nisem se mogla umiti, sem bolj zaljubljena v našo deželo.
Milijonkrat sem hvaležna za vso dobroto, čistočo narave, dobre označene poti, mogočne in vzdržljive gore kakor nova spoznanja.
Vesela sem tudi srečanja z Gabrijelom, ki si je s hčerko želel se sestati z menoj, … Dobrosrčnost ljudi je v vsakem človeku. Hvala, Gabrijel in Teja, da sta z menoj preživela opoldanski čas.
Iz 600 m Trente me je čakal vzpon na Prehodavce – na 2071 m … Vedela sem, da me čaka dolga in strma hoja, a ker sem imela v glavi toliko nalog za predelat, sem pred kočo zagledala vse mogočne gore, kjer sem bila (Razor, Prisank, Jalovec, …)… kakor koče in poti, kjer sem prehodila.
Padla sem v jok, …
Objela sem kamen, samo zato, ker sem mogočni gori hvaležna za vse preizkušnje, ki sem jih uspešno prestala. Iti sama je za nekatere nevarno, zame je pa iti sama po poteh SPP-ja v svojem ritmu, ki kako zelo paše, …
Jutri, če bom s počutjem enako kot danes, bom na vrhu Krna, nato me čaka obrat proti morju, …
Cik cak poti, ki so danes kraljevali, hvala za vse.
