17. dan je bil okronan z najlepšim vzponom – na Jalovec.
Znova sem spala odlično, a 9 ur je bilo še vedno premalo, … Zelo počasi se premaknem iz postelje, ker bi res rada še spala, … Mišice in glava so bili pri pravi, dokler ni bil ta znak, da je še 1 ura in 20 min do Špičke, …
Mučila sem se z vleko svojih nog, ki se nikakor niso hotele več iti naprej.
Korak za korakom sem bila vedno bolj obupana, češ da bi res morala se regenerirat, …
Uspe mi priti na Špičko, kjer me razveseli oskrbnica. Po dvournem pogovoru in zares dobri kavi sem se odločila, da tokrat grem osvojit še zadnji “tazplezalnimi” vrh.
V uri in pol sem že na vrhu Jalovca. Najboljši vzpon. Jalovec.
Ko sem se vračala, sem bila neprestano skoncetrirana, … Ker ta vzpon in sestop sta bila samo potrebna taktike, … Odlično za moje možgane.
Tu pri Špički bom se naspala, so me omamile oskrbničine besede.
In … končno se bom lahko napasala lepih razgledov v miru in obleke, ki sem jih ročno oprala, bodo se lahko hitro sušile, …
