»Dragi dan, danes sem bila priča neverjetnim zgodbam o naših Gluhih športnikih, ki so osvojili medalje na največjih športnih tekmovanjih za Gluhe.
Razumem pomen grškega reka zdrav duh v zdravem telesu. Da dosežem raven teh športnikov, moram iti še dlje. Ni dovolj to, kar počnem vsak dan, si pa nadvse želim priti na raven vrhunskega športnika. Mogoče se mi nasmehne sreča, mogoče pa je treba vse sprejeti in iti naprej brez sreče.
Ti športniki mi dajejo veliko navdiha, ker so trenirali zase, za svoj narod, svojo državo in svojo Gluho skupnost. Čeprav sem zastopala Slovenijo kot reprezentantka na evropskem prvenstvu v odbojki na mivki za Gluhe leta 2014 v Turčiji, kjer sem s soigralko Simono osvojila 13. mesto leta 2014, sem še vedno nezadovoljna z rezultatom, čeprav zadovoljstvo prevladuje nad izkušnjo. Ta izkušnja in njihova železna moč = možnost za udeležbo na večjih tekmovanjih. Ker hočem doseči in popraviti rezultat.
Zastopati našo S ❤nijo. Mogoče hočem preveč in premalo vztrajam. Očitno je treba najti ravnotežje in soigralko. Ali pa mi ta šport ne odgovarja več? Ali pa sem bila takrat morda preslabo »hranjena«? Vzrokov je nešteto. Lažje jih je izgovoriti, težko pa je vse to spremeniti. In priča sem bila močni besedi: ODLOČI SE.
Ja, tudi Gluhi dobitniki medalj so se odločali. Imeli so tisto pravo vztrajnost. Pravo podporo. Pravo motivacijo. In to je recept do uspeha.
Ob koncu pa si jih želim videti, tako kot druge športnike, po televiziji, v časopisih … Naj se piše o njih, naj imamo na tekmovanjih tudi takšno publiko, kot so jo bili deležni naši košarkarji, evropski prvaki.
Vsi za enega, eden za vse.
