“Bilo je osem let, odkar si bila nazadnje tukaj,” so bile besede Tatjane Rupnik, strokovne vodje programov za otroke in mlade v Škofijski karitas Koper, ki me je povabila, da se 18. julija 2025 podružim z otroki in mladostniki na drugem letošnjem letovanju v Soči – v spremstvu srčnih animatorjev Mlade Karitas Koper.
Geslo letošnjega letovanja je bilo: “Mostovi upanja in prijateljstva.”
Že sama misel na besedo most me je navdajala z občutkom sprejetosti. V gluhi skupnosti pogosto govorimo o “mostovih”, predvsem v povezavi s tolmači slovenskega znakovnega jezika – kot mostovi med svetovi. Tokrat pa sem se zavedala, da sem sama tudi most – med gluhimi in slišečimi, med dvema skupnostma, ki si imata veliko dati.
“Zakaj uporabljate znakovni jezik, če med nami ni nikogar, ki ne sliši?” me je vprašal eden izmed mladih udeležencev. Med predstavitvijo in delavnico vedno združim dva jezika – slovenskega znakovnega jezika in slovenskega jezika.
“Ker sem dvojezična – in nikoli ne veš, ali je med nami kdo, ki slabo sliši, pa si tega ne upa priznati,” sem mu odgovorila.
Kadar govorim pred skupino, vedno združim govor in znakovni jezik. Po mnenju mnogih imam lep in razločen glas – to je rezultat zgodnje uporabe slušnih aparatov, številnih ur surdologopedskih vaj in zgodnje razvojne podpore.
Tokrat sem uporabila slovenščino v kretnji – to pomeni, da sem sledila slovnični strukturi slovenskega jezika, kar ni enako kot slovnica slovenskega znakovnega jezika (SZJ).
Udeležence je zanimalo tudi, kako se sporazumevajo osebe z gluhoslepoto. Predstavila sem osnovne načine sporazumevanja. Prave in pristne zgodbe pa bo najbolje predstavila oseba, ki sama živi z gluhoslepoto.
Eden od udeležencev me je zvedavo vprašal: “Ali gluhi vozijo avto?”
“Gluhi smo mojstri vožnje!” sem mu odvrnila z nasmehom. “Naše primarno čutilo je vid in pozorno opazujemo vse, kar se dogaja v prometu. A veste, da tudi ljudje, ki težko hodijo, lahko vozijo? Kako mislite, da jim to uspe?”
Ob učenju kretenj za barve smo se igrali zabavno igro, ki smo jo nadgradili z enoročno abecedo, predstavitvami in sproščenim raziskovanjem znakovnega jezika.
Eden izmed mladeničev je ves čas razmišljal, kako vključiti novo kretnjo v stavek. Zanimalo ga je:
“Kako se reče …?”
Pojasnila sem mu, da v znakovnem jeziku ne rečemo, ampak pokažemo, in takoj je popravil vprašanje:
“Kako se pokaže …?”
Krasna druščina. Krasno popoldne v bližini smaragdne reke Soče. Prijetno in toplo druženje. Hvaležna za povabilo in skupen dan.
Več o delovanju in aktivnostih Popoldan Na cesti najdete na povezavi:
Spletna stran: Popoldan Na cesti
Facebook: Popoldan Na cesti
