Težko se je bilo zbuditi. Dobra postelja ali pa preutrujena jaz.
Jutro je bilo vetrovno. Sveži in oprani lasje so plapolali sem in tja, … Počutje je bilo nemirno, energija se je pretakala v narobe smer.
A prišla sem do Vojkove koče, ki je bila zaprta. Ok, kavo dobim zagotovo spodaj, …
Grem po težjem delu navzdol do Razdrtega. Me je grabil adrenalin – zelo sem pogrešala to prijemanje z jeklenicami in zajlami, … A bilo jih je malo, zelo veliko je bilo pa vetra. Uh, kako me je zaneslo, …
V Razdrtem sem si rekla, da bom kar kavo v Senožečah spila, … Dvakrat preklinjam, ker sem se izgubila (slaba markacija), zemljevid mi ni bil nič v pomoč, mobitel pa je, …
Uspem priti v prašno Senožeče, … Gradbeniki so imeli čas za malico. Mimogrede si kupim sladoled, ker bara za kavo ni nikjer, … Spremljam prometni režim in si mislim, kako je vsak dan tem gradbenikom na cesti, ko mimo vozijo avti in za sabo puščajo prah ter sonce, ki je sijalo močno, …
Pot do Vremščice je bila lepa. Na vrhu sem si privoščila malo daljši počitek kot ponavadi (35 min). Nato je bilo potrebno se spustiti vse do Škocjanskih jam. Ker sem se že “utrdila” medvedov, me ta opozorilni znak ni več strašil.
Snidenje z drago prijateljico in njenim sinom je polepšal zaključek današnjega dneva. Hvala.
