“Gresta z nama do Ovčjega vrha?” sva včeraj s partnerjem predlagala prijateljema, ki sta bila za. Začeli smo 3 km pred parkiriščem na Trati na avstrijski strani, in smo pot zaradi poledenele makadamske ceste “podaljšali” za 45 minut. Čas je hitro minil kljub hladnem, mrzlem zraku in poledeneli cesti. Zelo sva uživala v njuni družbi, ki je imela veliko “postaj”. Ogledovali smo si mogočne gore, si pripovedovali zgodbe, … Pot je bila prostorna, zahtevala je tudi previdnost, zaradi česar so naše moči se porabile do Celovške koče. Tu smo se odločili, da bomo okrepčali, si vzeli čas za klepet in se varno vračali nazaj do parkirišča. Strinjali smo se, da bo Ovčji vrh osvojen ob lepem, nezasneženih poteh.
Smeha je bilo polno. 🙂 “Ekspres vlak, ni več postaj,” je eden izjavil ob poti navzdol. Tako sem se nasmejala!
Resnično sem uživala v družbi treh šaljivih mušketirjih. Najbolj so mi tudi v dušo vtisnile življenjske zgodbe obeh (eden ima 62 let, drugi pa bo kmalu 73 let). Marsikaj mi je dalo vedeti.
Krasen dan, še posebej, ko so tu ljudje, ki ti naredijo dan še krasnejši! Hvala, mušketirji!
