Moja mami si je želela na Klek. Klek se vidi tudi iz planinskega doma na Mirni gori. Ker vsi trije nikoli nismo osvojili kakšen vrh na Hrvaškem, smo jo tokrat danes. Vreme je štimalo, radi imamo hladna jutra, le zaželeli smo si sončka na vrhu. Začetni koraki so korakali iz Bjelskega, po čudovitih bukovskih drevesih, nesli drva do planinskega doma, začeli čutiti mamine strahove, da bo prvič v življenju pri svoji 57. starosti prijela vrv in začutila plezarijo po apnenastih kamninah. Bilo jo je strah, je priznala. Še bolj se je bala za povratek do doma, kako bo po kratkem zahtevnem delu se obnesla. Videla je, da je šlo. Bila je olajšana, navdušena, zmagoslavno si je priznala, da je pogumna. To so bile mamine sanje. Da sledi tudi mojim korakom in doživlja utripe narave. Doslej je vedno gledala moje slike z vzponov. Obožuje planine, a majhna kmetija zahteva tudi njen čas. Ko je vse pospravljeno (zimski čas je čas, kjer lahko si vzame več časa), skrb ostane samo le za živali, njeno delo je danes z velikim veseljem prevzel ati. Bodril jo je, da gre, da bo sam vse poskrbel. Razumel je njeno strast, ki je v njej gorela več kot 30 let.
Izpolnjevanje njenih želja je čaroben trenutek. Kot bi pri njej sebe videla pri začetkih vzponih na gorovja. Njena radoživost ob spremljanju narave mi je ves čas narisala nasmeh na obraz. Tako lepo mi je pri srcu, ko nekomu izpolniš željo, in jo tudi sam spremljaš iz oči v oči, od korakov do korakov, … Hvala tudi partnerju Milošu, da je z menoj delil te trenutke.