18. avgust 2018
Ura: 5.26
Lokacija: Grad Socerb
Minilo je 7 mesecev in 1 dan, ko sem prišla domov zdrava, suha, lačna, na pol opečena od sonca, ožuljena, ozdravljena od narave in nepopisno srečna.
Dnevi mi bežijo z neznansko hitrostjo. Sedeče delo, avto je po treh letih jamranja in hrepenenja po ustalitvi še vedno moja omara, kilometri iz korakov se ne štejejo več, ker jih ni kaj za šteti, … Deloholizem je postal moja rutina.
A trpi pa telo. Srce včasih zastane, kolki in dimlje me kdaj zagrabijo, in najbolj žalostni so dnevi, ko celo za pohod v bližnji vrh si ne vzamem časa, … Ker se mi ne ljubi. Ker sem izčrpana. Izgovor? Mhm, izgovor
Vem, da to ni nič narobe, da sem za vse to odgovorna jaz sama, da si lahko rečem, da je danes ob tej uri nov začetek, …Enako sem si prigovarjala, ko sem hodila po slovenski planinski poti. Da je nahrbtnik moja omara, da si štejem korake hode na dveh, tu pa tam na štirih nogah, ko sem hodila povprečnih 25 kilometrov na dan, sem si v teh kilometrih v nekaterih dneh privoščila samo 30 minut počitka, da bo naslednji dan boljše in bom hodila lahkotno (bilo je vedno težje), …
To so doživetja. Spoznanja. Ki so pomembna. Zakaj? En del vam jih razkrijem v četrtek, na potopisnem predavanju v Knjižnici Rudnik. Imeli se bomo fajn, četudi ne izgledam kot na koncu poti pred 7 meseci (Bi pa se rada vrnila v tisti čas, … ) Vabljeni!
