Odločitev je padla včeraj dopoldne.
»Jutri grem na Vrtačo. Ujeti sončni vzhod na vrhu.«
Zakaj?
Ko si želim osvojiti visok vrh, moram vstati zelo, zelo zgodaj. In prav ta trenutek je eden najpomembnejših začetkov vsake gorske pustolovščine.
Največji izziv ni gora.
Največji izziv je odločitev, da vstaneš. Da vztrajaš. Da slediš želji, ki si jo začutil dan ali nekaj dni prej. Želji, ki je bila dovolj močna, da si si rekel: »Grem.«
To noč sem spala le dve uri in pol. In to ne tako, da bi si lahko rekla: »Danes sem pa res dobro spala.«
Zadnje čase imam ogromno idej. Misli kar vrejo iz mene in pogosto sem polna energije, zato se težko umirim. Manifestorsko-generatorska energija pač. 😊
Kljub temu je bila odločitev sprejeta.
Povzpela se bom na Vrtačo in po dolgem času osvojila dvatisočak.
Ko me je zbudila vibrirajoča budilka, je bilo vse že pripravljeno. Nahrbtnik sem uredila prejšnji večer. Dvajset minut kasneje sem že sedela v avtu.
Avtocesta in cesta do Ljubelja sta bili kljub delom na cesti presenetljivo mirni.
Nad menoj pa nebo, posuto z neštetimi zvezdami.
Na nebu sem opazila tudi pojav, za katerega nekako vem, kaj pomeni. A naj to ostane moja skrivnost.
Ko sem prispela na parkirišče pri Ljubelju, je bila okoli mene popolna tema.
Priznam, bilo me je malo strah.
Včasih samota rada pokaže svoj obraz.
A oprla sem se na svojo gluhoto. Ker ne slišim, sem še bolj pozorna na okolico. Na korak. Na pot. Na gibanje telesa.
Imela sem čelno svetilko, za katero nisem bila povsem prepričana, da bo zdržala. Ura je bila malo pred drugo zjutraj.
Med hojo so se mi po glavi podile različne misli.
“Po temi ni varno hoditi.”
“Pazi se živali.”
Potem pa se oglasi moj notranji glas:
“Počakaj malo. Hodiš med gorami. Ni posebno nevarnih divjih živali.”
Edine živali, ki sem jih pričakovala, so bile krave.
In res so bile tam.
Ob pol treh zjutraj so še vedno mirno pasle travo. Očitno nismo samo ljudje tisti, ki smo ponoči včasih lačni. 🙂
Gore zaradi teme še nisem dobro videla.
Videla pa sem zvezde. Ogromno zvezd.
Pot sem večinoma poznala, nekoliko negotova sem bila le na odseku od planinskega doma na Zelenici naprej. In ravno tam je moja čelna svetilka začela odpovedovati.
Ker sem človek idej in hitrih rešitev, sem se skoraj v trenutku znašla. Iz torbice sem vzela telefon in si z njegovo svetilko osvetljevala pot.
Takrat me je prešinila zanimiva misel.
Tudi kadar okoli sebe ne vidimo skoraj ničesar, imamo v sebi svojo luč. Luč, ki vedno sveti. In če ji sledimo, nas vodi naprej.
To spoznanje me je napolnilo z neko tiho toplino.
Nebo je medtem začelo dobivati prve odtenke jutra.
Telefon sem pospravila in preprosto uživala.
Melišča. Skale. Greben. Nekaj plezanja.
Korak za korakom.
Malo pred peto uro so se nad Kamniško-Savinjskimi Alpami pojavile prve čudovite barve.
Lahko bi obstala in jih občudovala, vendar sem imela cilj.
Vrh je bil oddaljen le še dobrih deset minut.
Telo je bilo že utrujeno. Za menoj so bile tri ure hoje in več kot tisoč višinskih metrov vzpona.
Toda nadaljevala sem.
Korak za korakom.
In ob 5.10 sem stala na vrhu.
Sonce je pokukalo nad obzorje.
Uspelo mi je.
Takrat sem ponovno začutila nekaj, kar me gore vedno znova učijo: “Cilja ni treba ves čas držati v rokah. Dovolj je, da ga nosimo v mislih. Na poti pa svojo pozornost namenjamo naslednjemu koraku. In potem še enemu. In še enemu. Tako nas majhni koraki neopazno pripeljejo do vrha.”
Kljub temi, strahovom in vsem majhnim oviram na poti sem stala na Vrtači in pravočasno ujela sončni vzhod.
Na vrhu sem se zahvalila.
Noči.
Dnevu.
Gori.
In sebi.
Sebi, ker sem vstala po dveh urah in pol spanja.
Sebi, ker sem šla kljub dvomom.
Sebi, ker sem vztrajala.
Preplavili so me občutki ljubezni, radosti in notranjega miru.
Pogosto dajem svoj čas drugim. Zato so trenutki, ko ga namenim sebi, še toliko bolj dragoceni.
V gorah se spomnim, kdo sem.
Ne samo mama.
Ne samo žena.
Ne samo delavka.
Ne samo prijateljica.
Ampak preprosto jaz.
To je čas, ko se fizično in osebnostno razvijam. Čas, ko sem popolnoma prisotna sama s seboj. Ko se lahko pogovarjam s svojimi mislimi v družbi gora, gozda, kamnov in narave.
Zato sem hvaležna za vsak trenutek, vsako spoznanje, vsak pogovor in vsako dobro delo, ki ga lahko namenim drugemu človeku ali skupnosti.
Življenje nikoli ne bo popolnoma enostavno. Lahko pa ga živimo bolj preprosto.
V svojem tempu. V svojem ritmu. Korak za korakom.
Tako kot na poti proti vrhu.
In morda zato tako rada lovim sončne vzhode.
Ker v resnici ne lovim sonca.
Lovim trenutke, ko sem najbolj povezana sama s seboj.
Izhodišče: Ljubelj (1058 m)
Vmesni postanek: Dom na Zelenici (1536 m)
Cilj: Vrtača (2181 m)
Zahtevnost: delno zahtevna označena pot
Višinska razlika: 1123 m
Osebni čas vzpona: 3 ure 10 minut do vrha
