Včasih se v življenju ne utrudi telo.
Utrudijo se čustva.
Zadnje dni sem čutila prav to.
Mož je veliko delal. Kot prvi gluhi voznik Uberja v Sloveniji je imel veliko voženj – predvsem turistov. Večino dni sem skrbela za dekleti, gospodinjstvo in vse vsakodnevne obveznosti.
Materinstvo je nekaj najlepšega.
Je pa tudi naporno.
Ko sem začutila, da se moja energija preveč razprši med vsemi življenjskimi vlogami, sem vedela samo eno.
Potrebujem gore.
Potrebujem sebe.
Navdih za vzpon mi je dala planinska družba, ki se je prejšnji konec tedna povzpela na Storžič.
Odločitev je padla hitro.
Storžič. Preko Žrela.
Na tej poti sem bila nazadnje leta 2016 skupaj z možem, ko sva hodila po Slovenski planinski poti. Na vetrovnem vrhu Storžiča sva opazovala temne oblake, ki so se hitro približevali. Nevihta je bila nama zelo blizu. Bila sva brez čelad, brez plezalnih rokavic in z velikim nahrbtnikom. Dogodivščina nama je ostala za vedno v spominu, o njej pa pišem tudi v svoji avtobiografsko-potopisni knjigi Odločena iti po neznanih poteh.
Tokrat je bilo drugače.
Pred menoj je bila noč.
Od vzpona na Vrtačo prejšnji teden sem svojo opremo še dopolnila. Nova čelna svetilka, darilo sodelavk, čelada, plezalne rokavice, dvolitrski vodni meh … in vse drugo, kar sem potrebovala.
A bolj kot oprema me je spremljal notranji dialog.
Kaj če se obrnem?
Kaj če ni varno?
Kaj če je Žrelo mokro?
Kaj če danes ni pravi dan?
Do Doma pod Storžičem sem se pripeljala po makadamski cesti, ki je bila večinoma lepo urejena, le na nekaj odsekih je zahtevala več previdnosti.
Ob 2.15 sem stopila iz avtomobila.
Obula pohodne čevlje.
Nadela čelado.
Prižgala čelno svetilko.
In naredila prvi korak.
Pot me je že po nekaj minutah preizkusila.
Za nekaj trenutkov sem zgrešila smer.
Malo sem sama sebi pobesnela, nato pa zaupala svojemu orientacijskemu občutku in kmalu našla pravo pot.
Še enkrat sem se v mislih zahvalila vsem markacistom. Brez njihovega predanega dela bi bile naše poti precej bolj negotove.
V popolni temi, pod rojem zvezd, sem nadaljevala proti Žrelu.
Ko se je začel najbolj zahteven del poti, sem obstala pri opozorilni tabli.
Pisalo je, da naj manj izkušeni ali prestrašeni planinci izberejo drugo smer.
Beseda prestrašeni se me je dotaknila.
Sem jaz prestrašena?
Potem sem si odgovorila.
»Ne sestopaš kot pred desetimi leti v dežju. Vzpenjaš se. Pot je suha. Znaš. Samo hodi. Sončni vzhod te čaka.«
In sem šla.
Korak za korakom.
Noč je bila polna življenja.
Pajki.
Metulji.
Mravlje.
Hrošči.
Polži brez hišice.
In jaz.
Vedno znova me preseneti, kako zelo obožujem skale.
Kot bi se jim želela zahvaliti.
Prav one ustvarjajo svet, v katerem moja duša zaživi in zaigra.
Ko se je začelo daniti, se je pri razpotju odprl razgled proti Ljubljani, Kranju in vse do Šmarne gore.
Večina ljudi je takrat še spala.
Jaz pa sem z mirnim dihanjem in popolno zbranostjo nadaljevala proti vrhu.
Na poti so me pričakale še ovce.
Zaradi mene so se nekoliko umaknile.
»Oprostite, ker vas zbujam,« sem jim rekla.
Občudovala sem njihove neverjetno spretne noge.
Kako samozavestno stopajo po strmem svetu.
In pomislila sem, da ni nič drugače pri nas.
Močne noge dobimo z gibanjem.
Močan značaj pa z vztrajnostjo.
Ko sem stopila ob 4.55 na vrh Storžiča, nisem mogla verjeti, da sem že tam.
Pred menoj so se odpirale slovenske gore.
Barve neba so bile čarobne.
Preoblekla sem se in si privoščila zajtrk.
Tresla sem se.
Morda od vetra.
Morda od utrujenosti.
Morda od obojega.
Potem pa se je zgodilo.
Sonce je počasi pokukalo.
Pogled proti Julijskim Alpam in Karavankam je bil veličasten.
Sedela sem v tišini.
Nisem razmišljala o prevoženih kilometrih.
Nisem razmišljala o službi.
Nisem razmišljala o obveznostih.
Samo bila sem.
Takrat sem začutila, kako se je moje razpršeno energijsko polje začelo ponovno sestavljati.
Kot bi se vsi deli mene vračali domov.
Sestop čez Škarjev rob je zahteval nekaj zbranosti, a je minil brez posebnosti.
Ko sem prišla do avtomobila, sem vedela, da dan še ni končan.
Mož mi je predlagal, naj si vzamem čas zase.
Po obvezni turški kavi z mlekom pri Domu pod Storžičem sem razmišljala, kam bi šla plavat.
Bled.
Bohinj.
Ali Jasna.
Vprašala sem se:
»Kje se bom danes najbolj počutila doma?«
Odgovor je prišel sam.
Jezero Jasna v Kranjski Gori.
Tam sem zaplavala.
Počivala v senci.
In po dolgem času začutila popoln mir.
Ko sem se pozneje proti domu ozrla nazaj proti Storžiču, sem se mu v mislih zahvalila.
Ne samo za vrh.
Ampak za nekaj veliko pomembnejšega.
Ta dan me je ponovno naučil, da je odločitev tista, ki premakne prvi kamen.
Potem pride prvi korak.
Potem drugi.
In tretji.
Največkrat ni težko priti na vrh.
Veliko težje je vrniti se k sebi.
Meni je to uspelo.
Na Storžiču.
Ob sončnem vzhodu.
Izhodišče: Dom po Storžičem (1123 m)
Ime poti: skozi Žrelo (vzpon), Škarjev rob (sestop)
Cilj: Storžič (2132 m)
Zahtevnost: zelo zahtevna označena pot
Višinska razlika: 1009 m
Osebni čas vzpona: 2 uri 40 minut
Osebni čas sestopa: 1 ura 40 min
