Minilo je 4 mesece od izdaje knjige »Odločena iti po neznanih poteh«. Ko je knjiga izšla, so se vrstili intervjuji za razne spletne medije, nato so sledile predstavitve.
INTERVJUJI o knjigi so objavljeni spodaj (kliknite na posamezen medij):
– RTV SLO: Da sem gluha, je dejstvo, kaj bom naredila iz gluhote pa je večni izziv
– JANA: Ženska si, pa še ne slišiš
– SPLETNA TV ZDGNS: Maja Kuzma Ganić – Odločena iti po neznanih poteh
– PZS: V poponi tišini v 29-dneh prehodila celotno Slovensko planinsko pot
– MIZA ZA VSAKOGAR: Biti gluh pogosto pomeni biti osamljen
DECEMBER 2022 – PREDAVANJA in POGOVORI o knjigi
Najlepši so mi pa bili trenutki, ko sem lahko znova bila z ljudmi in se z njimi pogovarjala o Slovenski planinski poti (SPP).
Prva predstavitev je bila 7. decembra 2022 v prostorih društva gluhih in naglušnih Ljubljana. Pred pričetkom predavanja me je prijetno presenetil gospod Anton Nahtigal s šopkom rož: »Prebral sem knjigo. Veliko si prejokala, se mučila. Si pa bila pogumna.« Sama predstavitev je potekala v sproščenem duhu, saj sem se odločila da bom predstavila v slovenskem znakovnem jeziku, v jeziku, v katerem se počutim domače. Predstavila sem pot ter nekaj avtobiografskih zgodb kakor spoznanj s SPP. In tu sem tudi ugotovila, da se bom morala navaditi, da me bo in tudi obiskovalce med predstavitvijo zmotila hčerka, ki se je želela pogovarjati z menoj in mi nekaj pokazati (smeh).
Naslednji dogodek pa je bil v mojem domačem kraju, v Črnomlju. Ko sem se dogovorila z Bernardo Matkovič, knjižničarko Knjižnice Črnomelj, kasneje še s Tanjo Podržaj, sem se veselila 9. decembra 2022. Čeprav nisem imela predstavitve temveč samo pogovor, sem ponovila izkušnjo in izkusila naglavni mikrofon. Povsod, kjer sem želela govoriti in istočasno uporabiti slovenščino v kretnji, sem rekla: “Nisem prijateljica s mikrofonom.” Kasneje sem pomislila, da so problem kretnje, saj se roke rade spotikajo ob mikrofon (smeh). Tokrat sem pa imela ob sebi tudi tolmača slovenskega znakovnega jezika, tokrat gospoda Bojana Morda, mojega bivšega šefa. V šali se je pohecal: “Zdaj delam za Majo.” Bodla pa mi je v oči nalepka na knjigi, da so knjigo umestili na seznam za odraslo bralno značko v Krajevni knjižnici Semič, ki odraslim bralcem ponudijo zares kakovostno in novejše branje. Več o tem dogodku so tudi zapisali: Po Slovenski planinski poti z Majo Kuzma Ganić
Na Mastercard® praznični vasici v Ljubljani sem 15. decembra 2022 ob Mizi za vsakogar imela priložnost s predstavnikom Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Antonom Petričem spregovoriti o težkih življenjskih preizkušnjah in vsakdanjih izzivih z Nino Gaspari. Čeprav takrat nisem posebej izpostavila svoje knjige, so bile pa predstavljene določene zgodbe iz knjige. Več o tem lahko preberete v članku: Z odprto komunikacijo do razumevanja vseh odtenkov realnosti
Razveselila sem se tudi sredinega dneva – 21. decembra 2022, ko sem po dolgem času vstopila v Mestno društvo gluhih Ljubljana, kjer sem delovala in udejstvovala v različnih aktivnostih, opisanih tudi v knjigi. To, da nam pišejo iz matične organizacije, je nekaj najlepšega za posameznika, da se dodatno okrepi, s tem pa opogumi še ostale za podvige, po kateri sem se podala sama.
Naslednje predavanje bo v sredo, 25. januarja 2023 ob 17. uri v prostorih Medobčinskega društva gluhih in naglušnih občin Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče.
Vsem se zahvaljujem za povabilo.
Knjiga je tudi v knjižnicah
1. Knjižnica Črnomelj
2. Krajevna knjižnica Semič
3. Knjižnica Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana
4. Mestna knjižnica Ljubljana (in ostale knjižnice po Ljubljani)
5. Mestna knjižnica Grosuplje
6. Cankarjeva knjižnica Vrhnika
7. Knjižnica Josiša Vošnjaka Slovenska Bistrica
8. Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin
9. Knjižnica – Kulturni center Lendava
10. Knjižnica Sevnica
11. Lavričeva knjižnica Ajdovščina
12. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
13. Splošna knjižnica Ljutomer
Knjiga v trgovinah in knjigarnah
Knjigo sem tudi zaupala distributerju, tako da bo tudi na policah trgovin in knjigarn. Tako se mi je uresničila še ena želja.
O knjigi so zapisali:
“Če bi pisal kot urednik: Knjiga je pravi kompleksni biser, preplet izčrpnega pohodniškega potopisa z elementi iskrenega vpogleda v doživljanje osebnih preizkušenj. Nadalje avtorica spretno posega na področje avtobiografskega, vse to pa razširi z globokimi uvidi v svet gluhe skupnosti in nas seznani in informira z gluhoto samo. Z vsemi fabulativnimi zasnovami in literarnimi stili odlično zastavi celotno delo in spretno krmari med doslednim in vznemirljivim podajanjem pripovedi, ki je s pravo mero pospremljena z iskrenimi spomini, pomenljivim razgaljanjem intime in skorajda vzporedno motivacijsko zgodbo svojega glasu (glaska), ki opogumlja in vleče vsakega dalje, v primeru, da bi potreboval vzpodbudo. Skozi praktične nasvete so prepletene misli in spoznanja o ljudeh, ki so z njo že celo življenje in tudi o osebah, ki jih na »poteh« sreča. Posebno nadgradnjo pa knjigi nudijo spoznanja o vrednotah narave, pohodništva, človeškosti in nenazadnje o smislu »hoje«, ki simbolno vedno lahko vabi k asketskemu odmiku in soočanju s samim seboj. Knjiga je spisana natančno, reprezentativno, informacijsko bogato in poleg imperativa pohodniškega vodnika, navsezadnje deluje mnogo več kot to – je zemljevid po življenju in kažipot po soočanju z njim. Pohvalno!
Če bi pisal kot Dušan bralec: Maja, enkratno! Knjiga me je res, res navdušila. Dobesedno požrl sem jo. Brez težav in ponosno si lahko rečeš pisateljica. Tvoje pisanje je res doživeto, iskreno, natančno in zelo berljivo. Že cela zasnova knjige je super – z oblikovnega vidika, format in kako se vsako poglavje zbrano začne s povzetkom o poti, kočah in času hoje. Odlično si res združila vse zgodbe, ki jih pripoveduješ. Okolica, narava, gore, ljudje, težave, potrebne stvari, priprava, na kaj je treba biti pozoren, kje in kako – se pravi vse natančno poveš… Seveda, ker sam nisem tako zavzet hribolazec, čeprav grem dostikrat v sredo gorje, pa sem bil najbolj navdušen tudi nad tvojo življenjsko biografijo, odnose med tvojo družino itd., motivacijskimi modrostmi, tvojimi spoznanji, zgodovino in čutenjem gluhih, tvojim odraščanjem in lepotami, zanimanj in vsemi težavami, ki so te pestile. Glavna odlika knjige je meni osebno dejansko ta osebna nota, ta notranji svet doživljanja, v katerega nas vabiš, nam dovoliš, da ga spoznamo in se zamislimo tudi nad samimi seboj! Enostavno te lahko spoznamo še kot drugo Majo, resnično Majo. In če se navežem na prejšnji stavek – ta prava Maja, nasmejana, vedra, prijazna, pripravljena pomagati, razgledana, izobražena, človeška je zelo zelo opazna tudi v samem pisanju in skriti sporočilnosti, ki jo knjiga zapiše in ponuja, če le želiš videti. Hvala za to knjigo, da je bila napisana, saj je obogatitev v našem prostoru, predvsem pa pokazatelj tebi sami, da zmoreš in da ni ovir. Res si lahko ponosna nase, pa ne želim, da to izpade pokroviteljsko. Zrela, dovršena knjiga, ki jo bom še velikokrat bral!” (Dušan M.)
“Knjiga je čudovita. Vse sem prebrala, besedilno opisi so razumljivi, je prav za mene, zaradi ko sem gluha oseba. Druge nekatere knjige ima drugačno težje besedilno opisi, da jih nič ne razumem o čem se opisujejo. Maja, zares imaš veliko srečo, da lahko pišeš knjigo.” (J. T.)
“Maja piše tako doživeto, da se ti kar zdi, da si z njo. Slišala sem šumenje smrek, zavohala vonj kravjih tortic in vonj opranega gozda. Všeč mi je, kako je v pisanje vpletla svoja izkustva iz preteklosti, kako nas mimogrede volete v svet gluhote, nam pojasni tudi kakšno pravno formalnost. Približa nam koče, povabi nas na sadno pojedino in odkrije svoje vse. Svojo dušo, razkrije svoje misli, tudi tiste, še tako skrite. Glasno omeni tudi pomembno opravljanje fizioloških potreb, kar je za nekatere še vedno tabu tema. Omeni šilce žganja, o čemer se na glas ne govori, čeprav se ve, da je treba imeti v hribih s seboj prisrčnico, v zdravstvene namene seveda. Kljub temu, da Maje do sedaj nisem videla kot tipične gluhe osebe (ravno zaradi zgodnje integracije), odkrivam v njej gluho dušo. Njena odprtost, direktnost pri izlivanju duše in misli na papir, to je to. Med branjem se mi je večkrat utrnila kakšna misel, katere pa nisem takoj zapisala in mi je “ušla”. Maja je kljub svoji gluhoti ali pa ravno zato, napisala odlično knjigo. Knjiga poudarja pozitivizem in pomen le-tega. Kako misli usmerjajo našo pot, vplivajo na naše odločitve in kakšno moč imajo. Maja, počaščena sem, da te poznam.
“Hvala za poslano knjigo, me je branje kar zagrabilo. Včeraj sem prišel do dela, kjer se spustite iz Storžiča in Kriške gore dol do Tržiča… To je moj domači teren in pri tem, ko fantaziram o SPP, večkrat pomislim na to, da se najbolj veselim “domače” etape od Kališča do Tržiča. Po pravici tudi povem, da sem veliko pričakoval tudi od same knjige in sem komaj čakal, da spoznam tudi vaš vtis o tem odseku poti – in ni me razočaral 🙂 Potem pa moram reči, da sem tokrat pri branju PRVIČ dobil tudi malce slab občutek. Namreč, sem zelo velik “lokal-patriot” in razen domačih Tržiških hribov poznam zelo malo Slovenskih gora. Tako me že od nekdaj skrbi, kako bi opravil s strašljivimi imeni v Kamniško-Savinjskih Alpah, kot so Grintovec, Kočna, Ojstrica itd… Teh gora še nisem sploh nikoli študiral, imam pa občutek da gre za težke, resne hribe. Tudi ob vaših zapisih sem zaznal, da ti hribi niso preprosti in da je bil to velik uspeh, ko ste jih pustili za seboj. No – potem pa preberem, da sta pred leti s partnerjem mimogrede in povsem brez kakršne koli drame prehodila pot skozi Žrelo (Storžič), in to v smeri DOL, v slabem vremenu, in da se vam je zdela prijetna in lahka …. 😀 Takrat sem se pa res kar malo zgrozil, kajti ta pot med domačini res ne velja za lahko (v smeri GOR!) in tudi sam sem pred nekaj meseci kar na glas preklinjal, da bi lahko bilo jeklenic nekoliko več. Mah ja, po pravici povem, strah me je bilo. Skratka, če se vama ta pot skozi Žrelo ni zdela nič posebnega, potem jaz ne vem kako bom opravil s kakim Prisojnikom, Razorjem, Jalovcem in podobnimi velikani… No, komaj čakam da preberem vašo knjigo do tja, da vidim kako ste se pa tam odrezali. ” (A. P.)
“Veliko je majhnih stvari, ki so vredne spoštovanja. Malo je velikih stvari, ki so vredne občudovanja,« (Egipčanska modrost) Maja je v življenju naredila res velike stvari, ki so vredne občudovanja. Svojo gluhoto je skozi življenje obrnila sebi v prid. Danes je predana družini in velika zagovornica gluhih otrok. Z Milošem, ki prav tako ne sliši sta si ustvarila družino, imata slišečo hčerko. Vzemite si čas, preberite knjigo, približala vam bo življenje gluhih ljudi. To kar se nam zdi samoumevno, poslušati glasbo, petje ptic, šumenje vode, pogovor, pa v Sloveniji približno 1500 ljudem ni dano. Maja vse dobro še naprej!” (J. Š.)
“Prebral sem tvojo knjigo, počasi, a vseeno celo. Žal te moram razočarati, saj knjiga ni dobra. Z eno besedo lahko napišem le, da je knjiga VRHUNSKA, zato moj poklon tvojemu pisanju. Kako ti je uspelo zapisati vse podrobnosti doživljanja na poti, tako zunanje, kot tudi notranje? Iz knjige se ves čas čuti tvoja hvaležnost za vse, kar se ti je v življenju zgodilo, tudi za tvojo gluhoto. Kot sama verjameš in tudi vseskozi dokazuješ, da ti gluhota ni ovira, temveč izziv za moč in pogum pri uresničevanju tvojih ciljev, za katere, glede na pretekle izkušnje, verjamem, da ti ji nikoli ne bo zmanjkalo. Maja, tudi jaz te podpiram in verjamem v tvoj pogum pri premagovanju prihajajočih izzivov.”(S.H.)
In veliko zapisanih besed v obliki pisma, kratkih sporočil …
Hvala za vse, dragi bralci.
