Nedeljska tura (12. 7. 2026) na Grintovec, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp, je bila zelo doživeta. Prežeta sem bila z nešteto strahovi. Preveč sem se potopila v knjigo Dareta Vidica Strela z jasnega, v kateri pripoveduje svojo izkušnjo, ko ga je na Malem Triglavu zadela strela. Na srečo ga ni ubila, je pa ubila njegove prijatelje. Ta travma je v njem in drugih preživelih pustila posledice, ki so trajale desetletja.
Knjiga se me je res globoko dotaknila in znova v življenju sem se oklepala strahu.
»Zaupaj, Maja, vse se bo izšlo po načrtu.«
Nisem vedela, ali naj se sploh odpravim na pot, saj je vremenska napoved napovedovala tudi nevihte na območju visokogorja sredi noči.
Igor, pobudnik pohoda na Grintovec za vikend med 11. in 12. julijem 2026, me je spodbudil, naj se pridružim njegovi planinski družbi (večina je bila članov MDGN Velenje). Ker v soboto, 11. julija, nisem mogla iti, sem premlevala različne načrte, kako bi se jim pridružila, saj še nikoli nismo bili skupaj.
Z Igorjem sva se dogovorila, da se v nedeljo srečamo na vrhu Grintovca ob sončnem vzhodu.
Naslednji strah je bil, kam parkirati avto in kakšna je cesta do parkirišča V Koncu pri tovorni žičnici. Po več kot deset let starem spominu sem vedela, da so določeni odseki zelo luknjasti. Nisem vedela, kako mi bo šlo, če bom na tako cesto znova naletela – in to še v temi.
»Maja, prevozila si že veliko takih terenov. Znaš voziti tudi po luknjasti cesti. Samo počasi spelji.«
V soboto zvečer sploh nisem našla mirnega spanca. Nisem imela zemljevida Kamniško-Savinjskih Alp, Google Maps pa ni pokazal natančne poti do parkirišča V Koncu. Tako sem si našla nov izgovor:
»Moj avto je avtomatik, težje bo speljal.«
»Maja, ima funkcijo S. Brez skrbi.«
Še enkrat sem podrobno pogledala zemljevid poti od Doma v Kamniški Bistrici do parkirišča in se znova zmedla, ker je bilo več možnih poti.
Nemirna sem zaspala. Ob 21.15 sem se ponovno zbudila in prebrala Igorjevo sporočilo, kje so parkirali. Cilj je bil jasen. Pot bom prevozila čez okvirno 3 ure.
Ob 22.45 me je zbudila vibracijska budilka. Zdelo se mi je, da sem prespala odhod, vendar nisem. Bila sem le v zelo globokem spancu.
Moj mož je bil še pokonci, saj je čakal prenos nogometne tekme svetovnega prvenstva. Rekel mi je: »Zunaj močno piha, bliska, nevihta je in močno dežuje. Dobro premisli, ali boš res šla na Grintovec.«
Takoj sem preverila vse mogoče vremenske napovedi. Večina jih je opozarjala na možnost neviht v Kamniško-Savinjskih Alpah, nato pa sem zaupala napovedi ARSO, ki je kazala 0 % padavin po polnoči.
»Če bo pri Domu v Kamniški Bistrici deževalo ali bo kazalo na slabo vreme, bom tam počakala.«
»Zakaj se, za vraga, spuščam v nevarnost?«
Strah je znova preizkušal moj cilj.
»Drago Vesolje, prekrižaj mi pot, če boš videlo, da vzpon ni varen. Začutila te bom.«
Bila sem polna mešanih občutkov. Budna in odločena, da pridem pred sončnim vzhodom na vrh Grintovca, sem spakirala vse potrebno za vzpon in sestop ter se ob 23.11 skozi mirno vreme odpeljala od doma.
Na avtocesti pred Domžalami je deževalo. Bliskalo je. Nevihte so bile srhljive.
»Naj se obrnem?«
Volan pa kar ni hotel zaviti proti domu.
V meni je bila trma, da grem do konca.
»Kaj če so nevihte samo na določenem območju in ne segajo do Kamniško-Savinjskih Alp?«
Po glavi mi je rojilo nešteto misli.
Ko sem prispela v Kamniško Bistrico, je bilo vreme mirno. Na nebu so se prikazale zvezde. Cesta ni bila zasuta z zemljo ali kamenjem. To je bil dober znak.
Srce mi je začelo močno razbijati, ko sem prispela do doma v Kamniški Bistrici in zapeljala proti parkirišču V Koncu. Na telefonu sem spremljala svojo lokacijo in hkrati opazovala table za Cojzovo kočo.
Na Hribi.net sem prebrala, da parkiranje pri V Koncu ni več dovoljeno, zato sem sklepala, da so drevesa označena za pohodnike in da avtomobili vozijo po isti poti.
Ko sem prevozila prve luknje, je strah začel popuščati. Vsaka nova ovira me je naučila nekaj novega. Največje olajšanje pa sem občutila, ko sem zagledala avtomobila dveh pohodnikov iz Igorjeve skupine.
Vožnja po temi skozi gozd ni bila tako sproščena kot vožnja proti Ljubelju ali Domu pod Storžičem. Ko pa sem stopila iz avtomobila, začutila topel zrak, zagledala tisoče zvezd in vdihnila svežino noči, sem bila pripravljena na vzpon.
Moj prvi cilj je bila Cojzova koča na Kokrskem sedlu, kjer je skupina še spala. Igor je rekel, da bodo ob 3. uri krenili proti vrhu. Jaz pa sem bila že ob 00.30 na izhodišču (V Koncu, 900 m n. v.), zato sem računala, da jih bom ujela.
Dogovorila sva se, da bom hodila v svojem tempu.
Pot do koče je bila odlično urejena in zelo dobro markirana. Tu in tam so me prestrašile oči živali, zato sem s pohodniškima palicama tapkala po tleh in naznanjala svoj prihod.
Na poti je bilo ogromno črnih močeradov.
Ko sem prišla nad gozdno mejo, sem v daljavi zagledala obrise gora. Prestrašil pa me je blisk daleč stran.
Pogledala sem proti nebu. Nad menoj so mirno žarele zvezde.
Srce mi je razbijalo. Čutila sem, da telo ni sproščeno. Šele takrat sem dojela, da sem pozabila dihati zavestno.
Preveč sem bila ujeta v misli: »Kaj bo? Kaj če?«
Ko sem to opazila, sem se vrnila k dihanju.
Začela sem se prepuščati poti.
Ustavljala sem se le za nekaj sekund, ko sem potrebovala globok izdih.
»Sem že tukaj?«
Presenečeno sem zagledala stopnice proti koči.
Ura je bila 2.15. Za menoj je bilo že približno 900 višinskih metrov.
Takrat sem si rekla:
»Glej pot. Uskladi svoj korak z ritmom. Cilj bo prišel prej, kot se boš zavedala.«
Ker je bilo prijetno hladno in sem bila še vedno ogreta, sem Igorju napisala, da sem že pri koči in da se vidimo na vrhu. Pojedla sem štiri dateljne in nadaljevala pot. Pot mi je bila znana, zato sem se prijetno vznemirjena vzpenjala vedno višje. Zelo mi je prijal del poti, ki je bil malo navzdol in malo po ravnini. Takrat sem že začutila težo telesa. Hladen zrak je krčil mišice na rokah. Sopihala sem, se pogosto ustavljala in pogledovala v dolino.
Ko sem zagledala, da od koče odhajajo ljudje, ki jih bom srečala na vrhu, sem postala ganjena. Kurja polt me je oblila, ko sem opazovala njihove čelne svetilke, ki so se kot drobne zvezdice pomikale proti vrhu. V daljavi proti Ljubljani je bliskalo. Strah se je znova vrnil. Pogledovala sem proti koči in se spraševala, ali so se morda obrnili nazaj. Ni jih bilo več videti. Nato sem pogledala proti zvezdam. Še vedno so bile tam. Nad Grintovcem ni bilo niti enega oblaka.
Na približno 2.300 metrih nadmorske višine sem obstala ob pogledu na lunin krajec. Luna se mi je zdela neverjetno blizu. Bila je čudovita. Čista v svoji jasnosti.
Zadnji del vzpona, ko je bil vrh že skoraj pred mojim nosom, je bil zelo težak. Noge so se komaj še dvigovale, telo se je začelo tresti. Ko sem predvidevala, da sem res tik pod vrhom, so me noge kar same ponesle naprej, ko sem zagledala skrinjico z žigom.
Jutranja zarja ob 4.30 na četrtič osvojenem vrhu Grintovca (2.558 m n. v.) je ponujala božanske razglede. Jezerska Kočna, na kateri sem bila že dvakrat, je bila čudovita, hkrati pa tudi nekoliko strašljiva. Takoj sem podoživela svojo izkušnjo s Slovenske planinske poti leta 2018, ko sem med sestopom proti Češki koči skoraj padla v prepad.
Hitro sem se preoblekla, popila napitek, obogaten z vlakninami in beljakovinami, ter v tresočem telesu občudovala mogočna gorovja okoli sebe. Posvetila sem se tudi ljudem, s katerimi sem želela deliti svojo pot. Na Instagramu (https://www.instagram.com/tamsemtu/) in Facebooku (https://www.facebook.com/tamsemtu) sem v zgodbah objavila nekaj trenutkov, ki so me zaznamovali.
Na vrh je pritekel Igorjev enajstletni sin in zadihan se dotaknil vršno ploščo. Spominjal me je name. Tudi sama sem se počutila tako.
Čakala sva še preostale pohodnike. Vsi so bili presenečeni, razen Igorja.
Zala, ena izmed pohodnic, je rekla: »Igor je rekel, da nas na vrhu čaka presenečenje.«
Da sem bila jaz tisto presenečenje, mi je bilo v veliko čast.
Rdečo označeno – to so čelne svetilke pohodnikov.
Kmalu po peti uri so iz doline začeli prihajati oblaki, ki so zakrili jutranjo zarjo in razglede na okoliška gorovja. Skupina se je hitro odpravila proti dolini, jaz pa sem zaslišala svoj notranji glas:
»Maja, počakaj. Tako daleč si prišla. Ne odidi takoj za drugimi.«
Ker so že odšli naprej, jim nisem povedala, da bom še nekaj časa ostala na vrhu.
Telo in glas sta kar obstala.
Opazovala sem par pohodnikov, ki sta ravno prispela na vrh in se stiskala skupaj, obrnjena proti obzorju, kjer naj bi vzšlo sonce. Oblaki na nasprotni strani so bili že obsijani s sončnimi žarki. Zdelo se mi je, da se bo oblačnost kmalu umaknila.
Opazovala sem, kako oblaki hitijo proti desni strani, proti smeri sestopa.
In potem …
Za dve sekundi sem zagledala sonce.
Čudovito. Oranžno. Žareče. Takrat sem začutila popolno izpolnjenost. Moj cilj je bil dosežen.
Počasi sem začela sestopati.
Moja stopala so hrepenela po travnati pokrajini. Ker sem vedela, da moramo hoditi po označenih poteh, sem prijetno utrujena in nekoliko zasanjana zgrešila pravo smer.
Bolj ko sem hodila navzdol, pogosteje sem pogledovala nazaj proti vrhu. Iskala sem pot, po kateri sem prišla. Ker sem ponoči hodila le ob svetlobi čelne svetilke, mi teren ni bil poznan. Postajalo mi je vedno bolj vroče.
Razjezila sem se nase.
Srce mi je razbijalo.
Nenadoma se je pojavil mladi kozorog.
»Hej, izgubila sem se. Kje so markirane poti?« sem prosila njega in Vesolje.
Stekel je proti levi strani in za trenutek sem mu zaupala. Potem pa je bil strah močnejši od zaupanja. Pogledala sem aplikacijo mPZS. Še vedno je ne znam najbolje uporabljati, vendar mi je pokazala mojo lokacijo in približno razdaljo do markirane poti.
Po dobrih desetih minutah sem ugotovila, da lahko odprem še Google Zemljevid. Takrat sem spoznala, da sem pravzaprav čisto blizu prave poti.
»Uf, na pravem mestu sem! Matr, kje mi je bila glava.«
Ko sem sestopala, je skupina se odločila, da me počakajo.
Z veliko hvaležnostjo sem skupaj z njimi sestopila do Cojzove koče, kjer smo se bolje spoznali.
Na Igorjevo željo sem s seboj prinesla svojo avtobiografsko knjigo. Metki je bil posebej všeč citat iz te knjige Odločena iti po neznanih poteh:
»Strah je samo iluzija in nadloga, nabrana skozi odraščanje v različnih okoliščinah, hkrati pa najboljša naloga za reševanje ob poti,« je v meni nekaj govorilo.
Ker verjamem, da ljudje lahko kanaliziramo sporočila, sem sprejela in potrdila svoj strah. Pomenil mi je varnost. Pomenil mi je, da si še vedno želim živeti svoje sanje in jih z vsakim trenutkom uresničevati v resničnem svetu. Na tej Zemlji, ki potrebuje povezanost, toplino, razumevanje in podporo.
Zgoraj z leve: Igor, Stane, Nejc, Janez; spodaj z leve: jaz (Maja), Metka, Zala (v njenem objemu David), Eva, Nina.
»Ko imaš željo, zanjo vedno obstaja načrt,«
sem rekla Igorju, ko sva se med sestopom do parkirišča pogovarjala o različnih gorskih dogodivščinah. Ta izjava, ob kateri se še danes čudim, kako je sploh prišla iz mene, je potrdila moj včerajšnji vzpon.
Dan sem zaključila z osvežitvijo v mrzli reki Kamniški Bistrici in prijetnim pogovorom z dvema planinkama, ki sem ju pobrala ob poti.
Ko sem se vračala domov, sem v sebi začutila globok mir.
Takrat sem razumela, da največji izziv tiste noči ni bil Grintovec. Niti nevihta. Niti tema.
Največji izziv je bil moj strah.
In prav zato sem s seboj odnesla spoznanje, ki ga želim ohraniti za vedno:
»Včasih največji vrh ni gora. Največji vrh je trenutek, ko se kljub strahu odločiš narediti naslednji korak.«
Izhodišče: V Koncu (900 m)
Ime poti: čez Streho
Cilja: Cojzova koča na Kokrskem sedlu (1793 m) in Grintovec(2558 m)
Zahtevnost: lahka označena pot
Višinska razlika: 1658 m
Osebni čas vzpona: 3 ure 40 minut
Skupni čas sestopa: 3 ure 20 min
