“Ta je pa bila lepa,” je rekel Edin, ki sva se srečala na vrhu Križa včeraj … Ta stavek razumem danes.
Danes je bila res ena taka lepa tura – dolga, visoka, strma, izpostavljena, … Veliko drobnih peskov, …
Vreme za danes je kazalo na poslabšanje nekje po 11. uri. Temu sem primerno prilagodila včerajšnji spanec (spat sem že šla ob 19. uri) in se zbudila ob 3:45 … Iz Cojzove koče (1793m) se z lučkami na čelu odpravim tja – na vrh najvišjega vrha Kamniško Savinjskih Alp – Grintovec (2558m). Tam sem bila že malo po 6. uri … Ujela sem točno to, kar sem želela …
Sončni vzhod, ki je kukal izza Skute, … Toplina žarkov mi je dala moč za naprej, da se po Dolški škrbini odpravim z bistrimi umi kljub tresajočim se telesom (napor od včerajšnjega dne) …
Spust do 2214m in nato vzpon na 2540 m visoko Jezersko Kočno me je navdajal z veliko pozitivnostjo, …
Zbranost se je pa popustila, ko sem morala sestopiti iz Kočne na Češko kočo (1542m), … Bila sem že zelo utrujena, ves čas je bilo treba posvetiti drobnim kamencem, ki jih je bilo preveč, …
Ko sem bila že pri Češki koči, sem dojela pomen nesrečno-srečno razpetljaja, … Ker sem tudi skoraj padla v prepad zaradi kamenčkov, a sem ujela tisti pravi “HIP” in se močno opraskala, a bila sem na steni, … In to živa …
Uh, živeti je živeti svoje sanje in jih nadgrajevati. Ves čas je potrebno biti v FOKUSU, a če ne, je treba se regenerirat in počivati, …
Počitka pri meni ni, … Zdaj sem se malo ustavila na Sp. Jezerskem (~730 m) in kmalu me čaka postelja na Pl. domu na Kališču (1534 m) …
Znova se bo treba vzpenjati, … A tako bo vsak dan. So vzponi in sestopi, … Edino kar šteje, je vztrajnost.
Upam, da ste preživeli nedeljo nekje na lepšem.
