“Prijatelji, ki te iz srca podpirajo, so kot droga.”
13. dan je na začetku jutra deloval kot muka za vse, … “Znova me čaka 5 ur hoje vse do Mojstrane, … ah …” …
Ko prisopiham na vrh Golice, sem že do kolen mokra. Ponoči je deževalo, … Triglav od daleč je čisto v oblakih … Hm, … Z žuljem, ki je postal zelo moteč v sestopih vse do Hruškega vrha nad Dovjem, sem končno se oddahnila ob glavni cesti pri spomeniku Jakobu Aljažu, …
Pot, ki je prvo polovico bila večinoma ob avstrijski meji po poteh Karavank, bi opisala kot travnato, viharno, pohojeno z kravjimi tacami, … Ves čas sem morala biti na preži s sledostezkim čutom, … Markacije ni bilo več, in veliko poti so bile kot uganke, … Katera je za hodit? Namreč, kravje tace so bile povsod, … Večkrat sem se jim tudi morala umakniti, nekajkrat tudi oni meni.
V Mojstrani je se zgodba že obupane Maje se obrnila na novo prerojeno, ko sem zagledala Miloša, Petro, Teo s sinom in Stankota… Ob klepetu se mi je utrujenost izplahnela, energija se mi je povrnila, … To sem še kako zelo rabila za 11 km dolgo pot do Aljaževega doma, …
Prijatelji so kot droga, še posebej, ko te podpirajo, ti prisluhnejo, ti povedo svoje dogodivščine, …
Komunikacija. Z njo se veliko doseže.
Hvala za čudovit dan.
