11. dan sem zaključila s sončnim zahodom, ki se je spuščal izza …
Uganete, kje sem?
Nekje v Karavankah.
Po zares dobro spočitem dnevu je bilo težko se odtrgati od objema dragega, … Kljub “pozni” uri za štart iz Tržiča sem se uspešno spopadala s strmino do Dobrče, … Manj kot 1000 m višinske razlike, … Znojila sem se kot vedno, le da sem bila celi dan zelo žejna, …
Hrana je bila preveč solna.
Nato je sledila tura do Planine Preval, od koder pa je sledil znova strm in spremenjen potni režim na Begunjščico, …
Ovce na vrhu (enako kot včeraj na Storžiču) so mi odstopile prostor, kjer sem se zadrževala samo za 15 minut … Stiskal me je ta nenavaden občutek samote na vrhu v pozni uri, … Šla sem naprej, do koče, kjer sem sedaj … In nenadoma mladi maček priskoči k meni v objem … Čuti.
Olajšana, …
Postelja je pripravljena, jaz pa še kujem načrte za jutri s pogledom na Stol, Blejsko jezero, Radovljico, Vrtačo, …
Danes sem spoznala, da je največji osebni strah v življenju to – da si sam. Strašen občutek. Razumem, kako je ljudem, ki so zaprti, osamljeni, brez podpore, deležni obtožb in vsega, … Le ne vem, kako zdržijo.
Verjamem pa, da so na svetu VSI dobri ljudje.
