V večnamenskem prostoru Knjižnice Črnomelj, kjer je bilo izvedeno drugo potopisno predavanje, je bilo več kot 60 srčnih ljudi, od sorodnikov do planincev. Ko mi je knjižničarka ob spremstvu v dvorano omenila, da bo veliko obiskovalcev, me je zajela vedno večja trema. Nisem več vedela, kako bi lahko začela, če se to res zgodi. Bila pa sem tako ganjena ob vedno večjemu številu obiskovalcev. Utrip Črnomlja, mojega mesta, je v vezni prostor združil vse ljudi, ki jih je zanimala moja pot. Nasmehi, solze, kimanje obrazov, premikanje telesa (da so pogledali sliko na platnu) ter velik aplavz na koncu, … Še zdaj se mi zdi, da so to bile sanje 🙂
Na koncu so pa obiskovalci postavljali vprašanja s prehojene poti ter tudi sami delili spomine, povezane z mojim otroštvom. Čeprav je bilo tudi nekaj zgodb izven konteksta, sem tudi tokrat dojela, da ne glede kako sem odraščala in se razvijala, so vsa dejanja in trud za pot, ki sem jo prehodila, ravno tudi določeni obiskovalci bili zaslužni, da sem danes to, kar sem.
Stisk roke, objemi, čestitke, pohvale, kratki pogovori in nova spoznanstva ob poslavljanju so večer še bolj polepšali. Hvala, dragi obiskovalci, da ste bili del tega torkovega večera, predvsem moji družini. Prav tako se zahvaljujem Knjižnici Črnomelj za omogočeno priložnost, da sem lahko delila zgodbe ter prisluhnila deljenim zgodbam.
»Maja, super predavanje si nam pripravila. Mi je bilo zelo všeč. V navdih si mi. Ko bom obupala, rekla da se nekaj ne da naredit, se bom nate spomnila. Premikaš meje.« A. P.
»Hvala Maja, za današnjo izpoved. Ti si sonček, polna energije in optimizma. Prehodila sem tretjino te poti. Enkrat jo bom dokončala.« Z. V.
“Drugič spremljam tvoje predavanje. Dodala si nove vsebine, ki so mi zares bile tako zanimive. Bilo je odlično, polno smeha, četudi sem na začetku in na koncu malo potočila solze.” P. Š.
“Maja, presenečaš s svojo ustvarjalnostjo. Vedno bolj zanimiva si!” M. B.
