»Dragi dan Gluhih, vem, da vztrajno spodbujaš k dvojezičnosti. To podpiram. Četudi bo mučno za Gluhega otroka. Osamljenost in odtrganost od sveta Gluhih, ki sem ju bila deležna, sta bili zelo dolgi – 15 let. Imela sem nekaj, čemur še danes rečem osnovni temelj. Štiriletno druženje v vrtcu med Gluhimi, komunikacijo v znakovnem jeziku, vaje pravilne izgovarjave in govora, poslušanje s slušnim aparatom … Veselje, sreča. V prvem razredu osnovne šole za Gluhe je zaradi moje umske sposobnosti padla odločitev. Integracija. Šok in jok. Velikanska borba – sama s sabo! Kje je znakovni jezik? Moram res toliko odčitavati z ustnic, in to sedem šolskih ur? Joj, ne, no … Ne želim si tega, da sem vsak dan tako utrujena. Oči me pečejo. Hočem nazaaaaaj med gluhe, kjer bi vse razumela!!! … Oh … In tako sem se zaprla vase za dolgo časa, dokler se nisem spet pojavila med Gluhimi. Skrita reka solz v meni – od sreče! Nekdo me razume, nekdo ve, kaj pomeni biti Gluh. Najlepše pa je to, da VSE razumem!
Komunikacija, dragi dan Gluhih, komunikacija … Prosim, povej drugim ljudem, da se nas veliko Gluhih pretvarja, da vse razumemo. Nočemo vam spet otežiti življenja z vprašanjem: »Nisem razumel/-a, lahko še enkrat?«
Gluhi otroci potrebujejo veliko več. Da zrastejo v samostojne in vztrajne ljudi, je potrebna komunikacijska podpora od vsega začetka. Ne razvajajte jih, ne bodite popustljivi … Spremljajte njihovo znanje, poskušajte usmerjati njihova hotenja … Nikoli jih ne smemo siliti brez razloga!«
Videospot: Ko sem prejela prošnjo od gluhe deklice, da bi z njo nekaj ustvarjala za gledališki festival Gluhih, sem bila takoj ZA! Razumela sem njene želje, ker sem to tudi sama potrebovala, ko sem bila v integraciji. Bolje pozno kot nikoli. Otroška igrivost, ki je v nas, nikoli ne mine. Zbudijo te Oni, ko v tebi vidijo otroško dušo. Hvala, Tina. (Scenarij in način igre sva sami sestavili.)
