Za svetovni dan Zemlje (22. april) sva se s partnerjem odločila, da bova izbrala najdaljšo pot z dolgimi urami, da bova res bila cel dan zunaj na zemlji/Zemlji.
Od doma sva se odpravila zelo zgodaj, pred sončnim vzhodom. Po malo nerodnem kažipotu sva se vozila čez neznano – gozdarsko pot in pristala na pravem mestu – na avstrijski strani Koprein-Petzen (Pod Peco). Uh, …
Ko sem odprla prtljažnik, da bi se pripravila, so se mi privreli spomini iz transverzale, ko sva hodila 10 dni 250 km … Po ogrevanju (začela sva šele zdaj ugotavljat, kako je zelo pomembno raztegovati mišice, ne glede na to, ali greš po kratki ali dolgi progi …) sva štartala …
Hladnooo, a zelo prijetno! V mojih grlih je bila pekoča bolečina – poimenovala sem jo trenutni “bacil” … Malo zakašljala, a vedela sem, da jo bom odgnala v enem dnevu brez kakšnih dodatkov, samo da uživam celi dan in da s mislimi in vonjavami ter radostmi preplavim celo telo, še posebej te bacile s toplino … Milos, še zaspan, je bil tudi srečen, da greva, …
Hodiva mimo Kumra … Preberem izpisek iz hribi.net, da je v daljavi vidna Raduha … Greva mimo planinskega doma na kmetiji Kumer … Piše, da v bližini stoji Sv. Ana s črno Marijo. (mi je ful žal, da nisem šla pogledat, a bom naslednjič …) Planina Repija, kolovozi, grap, krnice, grebeni, lovski bivak, … Po treh urah prideva do pravega vzpona na Olševo … Sneg, strmine, pobočja Olševe, … Po 4 urah in pol sva na Olševi, kjer odzdraviva in takoj prejmeva besedici od gospoda s sinom: “Pogumna sta” … Odvrneva: “Uh, zakaj pa to?” … “Ker sta prišla tako visoko.” … “Vidva tudi,” rečeva … 🙂
Izmenjamo par besed, pojeva njun ponujen bonbon … Sva bila vidno utrujena … Se poslovimo in si upamo, da se kje vidimo, midva pa sva začela poleg nama tudi hraniti ptice kokre, naužila razgledov na vsa slovenska gorovja, hribovja, … Pogled na Logarsko dolino, Solčavo, Robanov kot, Uršljo Goro, … V vseh teh sva tudi pustila stopinje pred dvema letoma, … Napraviva par spominskih fotografij in varno sestopiva nazaj … Ker je bilo zelo strmo, pa trdi peski, in sneg, sem rekla, drsiva po riti dol … Uživaškooo! 🙂
A ugotovila sem, da sem brez ene palice, … Ah, shit … Preplezam gor po strmem snegu, držim se za rožami, ki so gledale ven iz snega, … Tle sem začela ugotoviti, za kaj je sploh uporaben cepin in dolgozobate dereze … Si rečem, da naslednjič, ko bo zima, grem na tečaj … Tako sem uživala (naslednji dan so me roke bolele, haha) …
Noge so se že utrudile, a razpoloženje je bilo zelo visoko razvedrilno … Prideva nazaj do Kumra, nama postreže prijazna gospa in si izmenjamo zelo veliko življenjskih zgodbic… Nama je ostalo v spominu, ko je gospa Anica rekla, da je pomembno, da se razumemo in da je bister človek tudi tisti, ki ni naredil šole, pa je ustvaril veliko. Ker ima domišljijo in razum. S takšnimi je vredno družiti, ker ti dajo bližino in toplino. Vrneš se pa poln energije. In nama je dala Anica veliko bogastva – bogastva zgodb preminulih in živečih ljudi.
Se spomnite črne Marije? Take obstajajo samo tukaj pri Kumru, v Španiji in Poljskem. Črna je zato, ker simbolizira lakoto ljudi v času vojne…
Pomislim, koliko “črnih” ljudi imamo na svetu, ki simbolizirajo “lačne” ljudi? Koliko pa “barvnih” ljudi, ki simbolizirajo “bogate” ljudi?
