Poročila z dogodkov Video Zgodbe

Kdaj je fajn biti gluh in kdaj ni?

Tekst v videu [za tiste, ki bi prevedli v svoj jezik]:

Živjoooo! Kdo je danes zakričal »Yeeees! Sneeeeg!« Jaz! Pa kdo še? Povejte! Naj vas vidim. Danes bi vam rada predstavila pet prednosti gluhote in pet pomanjkljivosti, kdaj ni fajn biti gluh.

  1. AVTO: Vozim, … Zraven mene je gluh sopotnik. Ki je zaspal. Jaz pa še vozim, a nimam s kom se pogovarjat (kretat). Počasi se mi med vožnjo loteva zaspanost. Kaj naredim? Kričim na ves glas ali pojem, vmes se klofutam po obrazu, … Vseeno še naprej kričeče pojem, ker sopotnik spi. Kaj pa ni fajn? Ko se temi, prižgem lučko pri avtu, in vozim gledajoč k sopotniku in k cesti. Zgodi se, da malo ne-ravno vozim. Žal ni takšne lepe komunikacije kot na zmenkih, …
  2. AVTOBUS: Na avtobusu stojim in se premikam. Srečam gluho osebo in se tako navdušeno pogovarjava. Nama je tako fajn, ker na najino gluhoto nič ne ovira, pri nekaterih avtobusih so obvestilne table, kjer piše kje smo in vem, kdaj izstopimo. In se še naprej pogovarjava. Kdaj pa nama ni fajn? Preveč skrivnosti ni dobro izdati. Obstajajo mojstri opazovalci, ki firbcajo in spremljajo najino komunikacijo. Razumejo pogovor v znakovnem jeziku! Uuu, kaj se pa potem zgodi? Nevšečna stvar. Govorice …
  3. AVION (LETALO): Kaj pa tukaj? Kaj je fajn? Ker sem gluha, in sedim v letalu, je v meni občutek močne vibracije letala. Motor potiska letalo, ki nato vzleti. Takrat je mirna vibracija. Vidiš hiše, njive, od katerih se letalo vedno bolj oddaljuje. Nato se zaradi pritiska zraka letalo malo nemirno premika ter se nato temu izogne. Vmes opazimo, da letalo zamuja. Sama pa ne vem zakaj. O zamudi vem, da govorijo po radiu, a težava je, da soseda na letalu ne poznam in mi je nerodno vprašati. Angleškega in nemškega jezika ne obvladam, edino kar obvladam je slovenski jezik. Kako začet z komunikacijo? Ah, potrebno bo potrpeti do pristanka na cilj.
  4. HOJA: Z gluhim se pogovarjam med hojo. Zaradi tega je razdalja med nama malo večja, medtem ko slišeči so bolj skupaj in si govorijo toliko, da se slišijo. Gluhi tega nismo vajeni, bolj nam ustreza daljša širina. Ko pa se pogovarjamo, se gledamo v oči. Kaj pa pogled na cesto? Hm … Dogaja se, da se v drevo, no, … v semafor tudi zaletimo! Fajn je pa, da imamo komunikacijo, ki je mirna, skoncetrirana. kjer se veliko pogovarja, ustvarja. Zvočni dejavniki nas nič ne motijo, le edino je treba biti pozoren, kam gledamo z očmi. ki so med hojo z komuniciranjem v ZJ tudi v zadregi.
  5. VLAK: Ko se usedem na vlak, je v meni občutek močne vibracije med vožnjo. Odvisno je tudi vrste vlaka, npr. če je IC, hitrejši in bolj tih, potniški vlaki so pa bolj močnejše vibracije. Med vožnjo pa bi tudi zadremala in se naslonila k oknu. V vlaku obstaja zvočno obvestilo, ki obvesti, katera postaja bo. Slišeči to slišijo in se pravočasno zbudijo, Kako pa gluhi? Da v mobitelu nastavimo budilko z vibracijo? A dejte no, to bo “veliko” dela.

O avtorju

Maja Kuzma Ganić

Pisateljica. Motivatorka. Usmerjevalka. Tolmačka. Inštruktorica. Novinarka. Raziskovalka. Ustvarjalka in sejalka resničnih zgodb. Ljubiteljica gibanja v naravi.