Rada sem grabila žice slušnega aparata. Zaradi tega sem mami vedno parala živce. Ker nisem mogla ubežati njeni iznajdljivosti, se je domislila rute. 😊
»Maja, kako to, da si gluha, pa tako lepo govoriš?« me sprašujejo mnogi. Odgovor je tu.
Dragi moji,
minilo je nekaj časa, odkar sem objavila svoj zadnji blog. November in december sta bila polna razburljivih dogodivščin. Dogajalo se je veliko. Bila sem okupirana z delom, potovanjem, raziskovanjem, pogovori … Vse je bilo povezano z znakovnim jezikom, kar me je seveda izčrpalo, hkrati pa mi dalo vedeti, da moram raziskati svoje otroštvo in odraščanje, predvsem pa tudi to, ali je moj materni jezik slovenski znakovni jezik.
Prebrala sem ogromno knjig in člankov, ki pišejo o osebni rasti, ter spoznavala pomen slovenskega znakovnega jezika. Vse me je navdajalo z občutkom nemiru, ki sem ga velikokrat potešila z vzponi v gore.
Zahvaljujoč času, ki sem ga imela zadnji teden v decembru popolnoma zase v svojem domačem kraju ter po prebranem članku Petre Škarja in knjige Tomaža Humarja, sem ugotovila, da bom mirna šele takrat, ko bom našla odgovore o svojem otroštvu, kjer se je pravzaprav vse začelo, to je pri mami in očetu. In prišel je ta dan, ko sem se prelevila v raziskovalko svojega otroštva.
Moj oče je zbolel za meningitisom in zaradi tega tudi oglušel. Mami pa je gluha od rojstva. Zakaj sem se jaz rodila gluha, sestra pa je slišeča, je verjetno vzrok v genih ali pa tudi ne. Ker sem zadovoljna s svojim življenjem, ne čutim potrebe, da bi raziskala vzroke svoje prirojene gluhote. Morda jih bom nekoč …
Moje ciljno vprašanje je bilo: Ali je slovenski znakovni jezik moj materni jezik? Je prvi jezik, ki sem se ga naučila? Je ali ni?
Ni.
Ko sem se rodila gluha, sta mami in ati to sprejela povsem normalno. Le ati si je želel sina. 😊 V času mojega odraščanja sta z menoj komunicirala razločno z odpiranjem ust in pokazala dogovorjene kretnje. Svojih »starih« kretenj si nista upala uporabljati z menoj, ker sta bila vzgojena in šolana govorno. Pri mojih devetih mesecih je mami prosila specialista ORL, da bi začela nositi slušna aparata, ker bi tako z menoj lažje komunicirala. Bila sem zelo živahen dojenček. Ko sem ju dobila, sem se na zvoke zelo ozirala, bilo mi je tako zanimivo slišati svoj glas ter glas staršev in pokojne stare mame, da sem bila še bolj živahna in zgovorna … 😊
Pri mojih dveh letih sva z očetom začela hoditi k surdopedagoginji, ki je prihajala v društvo gluhih in naglušnih (op. a.: zdaj imenovanem Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele Krajine) v Novem mestu. S surdopedagoginjo sva vadili govor in poslušanje. Brez kretenj. Ne vem, kaj sem takrat razumela, vem pa da sem razmišljala.
Le zakaj potem danes ne razumem tistega, česar slišim preko slušnega aparata, če ne preberem z ustnic? Očitno sem bila preveč trmasta in samosvoja. Tu pa tam me mika, kako bi bilo, če bi vse razumela brez odčitavanja z ustnic. Vem, da se to danes dá naučiti, a mi trenutno paše biti v udobju tišine, hkrati pa sem tako zelo zaljubljena v znakovni jezik.
Znakovni jezik … Kdaj sem ga začela uporabljati? V vrtcu (op. a.: zdaj Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana) pri treh letih. Mami in ati sta rekla, da ko sem se vračala domov, sem nekaj pokazala s kretnjami, nad katerimi sta bila navdušujoče presenečena in hitro pobegnila k sosedom, kjer smo se igrali. Tam sem tako rada govorila in govorila … Doma me skoraj nič ni bilo. 😊
Nehala sem ga redno uporabljati, ko sem se integrirala v redno šolo pri devetih letih in ga znova začela aktivno uporabljati pri 17 letih. Doma smo po potrebi uporabljali ta “stare” kretnje, od mojega 17 leta dalje pa smo začeli aktivno uporabljati znakovni jezik in se naučili “novih” kretenj. Fajn se imamo! 😊
Zgodb iz otroštva se je kar nabralo. Kaj vsega sem še izvedela … Celo zavriskala sem, ko sem izvedela za njune odločitve, ki bi zagotovo prikrajšale moje življenje. Hvalaaaa!
Dragi moji,
slovenski znakovni jezik je zelo lep jezik. Zelo hitro sem se vanj zaljubila, ko sem spoznala, kako zelo mi pomaga pri komunikaciji, izražanju, razumevanju … Zelo sem hvaležna za ljudi, ki so slovenski znakovni jezik priznali kot jezik. Četudi to ni moj materni jezik, ga jemljem kot enega od najpomembnejših jezikov. S tem jezikom sem začela spoznavati gluhoto in slovenski znakovni jezik pa tudi to, zakaj smo si gluhi med seboj jezikovno, komunikacijsko, socialno in psihološko tako zelo različni.
Ima kdo med vami podobno zgodbo? Nemir v sebi? Roko na srce – raziskujte tudi vi vse tisto, kar vam ne dá miru. Ne odlašajte predolgo. Sami vemo, da nikoli ne vemo, kaj se nam lahko pripeti danes in jutri. Vprašajte, pozanimajte se, raziskujte. Biti raziskovalec svojega življenja je tudi težko hkrati poučno.
