Video Zgodbe

Je slovenski znakovni jezik moj materni jezik?

Rada sem grabila žice slušnega aparata. Zaradi tega sem mami vedno parala živce. Ker nisem mogla ubežati njeni iznajdljivosti, se je domislila rute. 😊

»Maja, kako to, da si gluha, pa tako lepo govoriš?« me sprašujejo mnogi. Odgovor je tu.


Dragi moji,

minilo je nekaj časa, odkar sem objavila svoj zadnji blog. November in december sta bila polna razburljivih dogodivščin. Dogajalo se je veliko. Bila sem okupirana z delom, potovanjem, raziskovanjem, pogovori … Vse je bilo povezano z znakovnim jezikom, kar me je seveda izčrpalo, hkrati pa mi dalo vedeti, da moram raziskati svoje otroštvo in odraščanje, predvsem pa tudi to, ali je moj materni jezik slovenski znakovni jezik.

Prebrala sem ogromno knjig in člankov, ki pišejo o osebni rasti, ter spoznavala pomen slovenskega znakovnega jezika. Vse me je navdajalo z občutkom nemiru, ki sem ga velikokrat potešila z vzponi v gore.

Zahvaljujoč času, ki sem ga imela zadnji teden v decembru popolnoma zase v svojem domačem kraju ter po prebranem članku Petre Škarja in knjige Tomaža Humarja, sem ugotovila, da bom mirna šele takrat, ko bom našla odgovore o svojem otroštvu, kjer se je pravzaprav vse začelo, to je pri mami in očetu. In prišel je ta dan, ko sem se prelevila v raziskovalko svojega otroštva.

Moj oče je zbolel za meningitisom in zaradi tega tudi oglušel. Mami pa je gluha od rojstva. Zakaj sem se jaz rodila gluha, sestra pa je slišeča, je verjetno vzrok v genih ali pa tudi ne. Ker sem zadovoljna s svojim življenjem, ne čutim potrebe, da bi raziskala vzroke svoje prirojene gluhote. Morda jih bom nekoč …

Moje ciljno vprašanje je bilo: Ali je slovenski znakovni jezik moj materni jezik? Je prvi jezik, ki sem se ga naučila? Je ali ni?

Ni.

Ko sem se rodila gluha, sta mami in ati to sprejela povsem normalno. Le ati si je želel sina. 😊 V času mojega odraščanja sta z menoj komunicirala razločno z odpiranjem ust in pokazala dogovorjene kretnje. Svojih »starih« kretenj si nista upala uporabljati z menoj, ker sta bila vzgojena in šolana govorno. Pri mojih devetih mesecih je mami prosila specialista ORL, da bi začela nositi slušna aparata, ker bi tako z menoj lažje komunicirala. Bila sem zelo živahen dojenček. Ko sem ju dobila, sem se na zvoke zelo ozirala, bilo mi je tako zanimivo slišati svoj glas ter glas staršev in pokojne stare mame, da sem bila še bolj živahna in zgovorna … 😊

Pri mojih dveh letih sva z očetom začela hoditi k surdopedagoginji, ki je prihajala v društvo gluhih in naglušnih (op. a.: zdaj imenovanem Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele Krajine) v Novem mestu. S surdopedagoginjo sva vadili govor in poslušanje. Brez kretenj. Ne vem, kaj sem takrat razumela, vem pa da sem razmišljala.

Le zakaj potem danes ne razumem tistega, česar slišim preko slušnega aparata, če ne preberem z ustnic? Očitno sem bila preveč trmasta in samosvoja. Tu pa tam me mika, kako bi bilo, če bi vse razumela brez odčitavanja z ustnic. Vem, da se to danes dá naučiti, a mi trenutno paše biti v udobju tišine, hkrati pa sem tako zelo zaljubljena v znakovni jezik.

Znakovni jezik … Kdaj sem ga začela uporabljati? V vrtcu (op. a.: zdaj Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana) pri treh letih. Mami in ati sta rekla, da ko sem se vračala domov, sem nekaj pokazala s kretnjami, nad katerimi sta bila navdušujoče presenečena in hitro pobegnila k sosedom, kjer smo se igrali. Tam sem tako rada govorila in govorila … Doma me skoraj nič ni bilo. 😊

Nehala sem ga redno uporabljati, ko sem se integrirala v redno šolo pri devetih letih in ga znova začela aktivno uporabljati pri 17 letih. Doma smo po potrebi uporabljali ta “stare” kretnje, od mojega 17 leta dalje pa smo začeli aktivno uporabljati znakovni jezik in se naučili “novih” kretenj. Fajn se imamo! 😊

Zgodb iz otroštva se je kar nabralo. Kaj vsega sem še izvedela … Celo zavriskala sem, ko sem izvedela za njune odločitve, ki bi zagotovo prikrajšale moje življenje. Hvalaaaa!

Dragi moji,

slovenski znakovni jezik je zelo lep jezik. Zelo hitro sem se vanj zaljubila, ko sem spoznala, kako zelo mi pomaga pri komunikaciji, izražanju, razumevanju … Zelo sem hvaležna za ljudi, ki so slovenski znakovni jezik priznali kot jezik. Četudi to ni moj materni jezik, ga jemljem kot enega od najpomembnejših jezikov. S tem jezikom sem začela spoznavati gluhoto in slovenski znakovni jezik pa tudi to, zakaj smo si gluhi med seboj jezikovno, komunikacijsko, socialno in psihološko tako zelo različni.

Ima kdo med vami podobno zgodbo? Nemir v sebi? Roko na srce – raziskujte tudi vi vse tisto, kar vam ne dá miru. Ne odlašajte predolgo. Sami vemo, da nikoli ne vemo, kaj se nam lahko pripeti danes in jutri. Vprašajte, pozanimajte se, raziskujte. Biti raziskovalec svojega življenja je tudi težko hkrati poučno.

O avtorju

Maja Kuzma

Pisateljica. Motivatorka. Usmerjevalka. Tolmačka. Inštruktorica. Novinarka. Raziskovalka. Ustvarjalka in sejalka resničnih zgodb. Ljubiteljica gibanja v naravi. Zagovarjam, da živimo v enem svetu, kjer smo si med seboj različni in drugačni.

5 komentarjev

  • Pozdravljena Maja. Tudi moj materni jezik je znakovni jezik gluhih, čeprav sama slišim. Rodila sem se namreč v družino gluhih staršev. Imam starejšo sestro (ki je prav tako tolmačka) in brata. Seveda smo s starši komunicirali v kretnjah, med seboj pa smo govorili. Ne morem opisati lastnega doživljanja tega dela življenja drugače, kot znanje še enega drugega jezika. Ker mi je bilo vedno smiselno, da tudi drugim gluhim pomagam s tolmačenjem, sem velik del svojega življenja posvetila temu. V Mariboru sva s sestro tolmačili mnogim gluhim (mislim, da jih je bilo 38), da so opravili šoferski izpit. To je pomenilo 1 leto najinega življenja voženj v avtomobilu avtošole Boris Kidrič, kjer sva tolmačili skoraj po 12 ur na dan. Vsak dan ! Pa to je bilo z veseljem in, da ne omenjam brezplačno. Saj takrat (še v obdobju stare Jugoslavije), smo bili otroci gluhih staršev vzgojeni tako, da moramo pomagati, kolikor le lahko. In tako je bilo. Nikoli nama ni bilo žal. Največja nagrada je bila, da so čisto vsi opravili izpit. Seveda sva tudi naprej z veseljem delali z gluhimi dekleti na področju plesa/ritmike. Sama sem plesala v takrat dokaj znani plesni skupini Magra v Mariboru in sestra je trenirala gluhe plesalke (Marija Mlakar-pokojna, Suzana Letonja, Vesna -pokojna, priimka se ne spomnim, Marija Črešnar). Dostikrat sem prišla pomagati po svoji strokovni plati. Nikoli ne bom pozabila, kako je naša mama zašila čudovite kostume za plesno tekmovanje med slišečimi v Štuk-u Maribor, kjer so zmagale. Šele potem smo povedale, da dekleta ne slišijo. Senzacija, da ji ni para. Skratka znakovni jezik je tudi moj materni jezik. Pa mi tega niso priznali na Zvezi tolmačev v Ljubljani, kjer sem poskusila 3x opraviti izpit za pridobitev NPK zato sem slednjič obupala, saj nisem dobila občutka, da bi mi ga privoščili opraviti. Pravila so prilagajali vsakič drugače. Skratka, takrat se je moja pot tolmačke končala. Sedaj imam svoje podjetje, kjer se spet ukvarjam s pomočjo ljudem, ki bolehajo za različnimi težavami in tegobami iz zdravstvenega področja. Vesela bom, če bom smela to mojo dejavnost, ki sem jo registrirala lani v sklopu ženskega podjetništva, predstaviti tudi gluhim. Kar pogumno naprej. Življenje je lahko bogato, če mu le dovolimo. Zvezdana Lamovšek 051/386 211

    • Draga Zvezdana,
      hvala za zgodbo. Segla mi je do srca. Rade volje bi prebrala tvoje zgodbe iz življenja, ko si gluhim pomagala. To so vredne zgodbe. Naj jih prebere ves svet. Bi napisala in tudi odkretala za gluhe? <3

  • Draga MAJA ! ČUDOVITO SI VELIKA ZAKLAD MATERNI JEZIK IN ČUDOVITO SI KOT PSIHOLOG TAKO PA MORAŠ SPOŠTOVANJE SVOJE STARŠI, SLIŠI IN PRIJATELJI SKUPAJ . NAPREJ DA BODI USPEH SI VEČ KORAKA ŠE ŠE LEPEGA POZITIVNO .
    IZ SRCA ALENKA ŠIFRER

Dodaj komentar

BREZPLAČNE E-NOVICE

Želite prejeti e-novice o novih vsebinah v svoj e-nabiralnik? Izpolnite spodnji obrazec.

Hvala! Uspešno ste se prijavili na brezplačne e-novice. Svojo prijavo morate še potrditi s klikom na povezavo v e-mailu, ki ga boste dobili čez nekaj trenutkov.

Napaka. Prosimo preverite vsa polja.