Lani novembra sem odpotovala na Poljsko v mesto Lodž, kjer sem igrala za nemški košarkarski klub Nürnberg na evropskem pokalu gluhih v košarki. Med prostim časom sem spoznala mladeniča, ki mi je pripovedoval zgodbo o tem, kako mu je športno udejstvovanje »rešilo« življenje, saj je imel poleg gluhote še sindrom ADHD. Do takrat mi je bil ta sindrom povsem nepoznan. Ko sem prebrala, da so vedenjske značilnosti tega sindroma hiperaktivnost, impulzivnost in nepozornost, sem samo obnemela …
Gluhota in nepozornost. Ko se ukvarjaš s takšnim otrokom, potrebuješ zelo veliko potrpljenja. Bila sem tak otrok (sindroma ADHD nisem imela). Svojo živahnost sem velikokrat potešila s kolesarjenjem, kotalkanjem, skrivalnicami, skakanjem med balami, gumitvistom, delom na njivi, kot so grabljenje, pobiranje krompirja, pospravljanje drv …
Ajoj, kolikim sem parala živce … 😊 Ampak takrat sem se imela res zelo dobro! Uživala sem … Dokler ni prišla integracija v redno šolo.
Takrat sem hodila skupaj z otroki iz sosednjih vasi vsak dan do avtobusne postaje. Zgodnje vstajanje, vsakodnevna hoja po poti navzdol in nato navzgor. To je bilo skoraj kilometer in še po koncu šole po isti poti nazaj … Vreme – dež (dežnik v roke), sneg (obuti primerno obutev), težke torbe (učbenikov ne moreš zmanjšat) … Staršem se nisem nič smilila … “Ajde, pojdi.” Tudi po temi, lučke v roke. To je bila življenjska lekcija. Življenjski slog, ki zelo pomaga pozneje, ko odrasteš.
Prav tako grenke izkušnje. Teh je bilo ogromno, a zato so me naredile močnejše.
Hvaležna sem za svojo potrpežljivost, ko sem se trudila odčitavati z učiteljevih ust, ko sem imela še dodatne ure z učitelji ali surdopedagogi … Kakšni časi. Si rečem: »Čestitam, uspelo ti je zdržati vseh teh 12 let.« In kaj je bilo najbolj smešno? Vsak dan sem komaj čakala športno vzgojo! Nekaj minut sem spremljala učiteljeva navodila, nato pa sem se šla igrat, vadit … Najbolj sem bila razočarana, ko smo morali na atletsko polje … Atletskih aktivnosti nisem marala. 😊
Ob koncu 7. razreda sem bila v šoli zelo uspešna. Ati mi je takrat kupil darilo in postavil koš za košarko. Da bi odpravila vso to utrujenost zaradi odčitavanja z ustnic, sem se od takrat rada igrala doma in tudi trenirala v klubu ŽKK Črnomelj, kjer nisem bila najbolj uspešna. Pomembno mi je bilo samo to, da sem se gibala. Da sem odpravila vso tisto tesnobo, ki sem jo imela zaradi socializacijske in komunikacijske stiske. O, ja, tudi tista temna jutra, ko je bilo treba iti peš na avtobusno postajo ali iti na tekme v rahlo osvetljenem kombiju/avtu, nisem mogla ravno najbolje komunicirati. Ni se mi dalo še bolj napenjati oči.
Z leti spoznaš, da je gibanje najpomembnejša vrednota, ki najbolj pomaga pri odpravljanju določenih težav. Spoznaš, da v tebi pusti pozitivne posledice. Zahvališ se staršem ali skrbnikom, da so te tako vzgajali in nič razvajali. Postaneš človek, ki gibanje spodbuja. Četudi v ekipi stežka komuniciraš, se vsaj gibaš. To v življenju prav pride. Razočaranja so ogromna, ker ne razumeš trenerjevih navodil ali soigralčevih šal. Samo opazuješ. Si odpočiješ oči. Si vzameš čas in premlevaš dnevne dogodke. Samo, da se gibaš. In prideš domov prijetno utrujen. Zaspiš brez »joj-ev«. Vstaneš mešanega duha. In na novo začneš dan.
In kaj je bilo najbolj zanimivo pri mladeniču s sindromom ADHD? Da je učil v vojski in treniral vojake. Popolnoma gluh je treniral slišeče vojake! Zelo se je zahvalil staršem, ki so ga podpirali na vsej poti, tudi v športni, kjer se je preizkušal v različnih panogah. Je vsestranski športnik in to zdaj prenaša na mlade gluhe.
Gibanje … Je za vsakogar. Tudi za tiste, ki imajo najhujšo obliko bolezni. Vsak od nas potrebuje podporo. Zelo vredno je, da dobimo podporo v razumljivi in prilagodljivi obliki. Da razumemo, za kaj gre. Da ne bi doživljali tega, kot sem jaz, ko sem samo strmela v prazno in sledila drugim ter čakala, da se vse samo začne. Tega nikomur ne privoščim. Privoščim pa priložnost, možnost in vsestransko podporo.
