Zgodbe

Ali so vam starši brali pravljice?

Pred kratkim sem se udeležila delavnice nevrolingvističnega programiranja (NLP). Na njej je bilo postavljeno vprašanje: »Ali so vam starši brali pravljice?« Ne. Moja jih meni nista. Sta pa vedno prišla do mene in mi zaželela lahko noč.

Pozneje v integraciji sem imela težave z domačim branjem, nareki, spisi … Nisem vedela, kaj pišem, in nisem razumela, kaj vse to pomeni. Zelo sem se branila takšnih nalog. Starša sta mi nekako poskušala pomagati, vendar sta tudi onadva imela veliko težav s slovenščino. Pri vsem tem sem imela strokovno podporo – surdopedagoško in pedagoško. Šele v četrtem razredu proti koncu šolskega leta pa sem začela vse počasi razumevati in v tem tudi uživati. Kako?

Pri spoznavanju narave sem imela oceno dve. Učitelju je bilo to zelo nenavadno. Kako lahko pridna učenka dobiva slabe ocene proti koncu šolskega leta. Takrat sem to, da veliko stvari ne razumem, imela vrh glave. Prav tako se mi je bilo mučno spopadati s socialno in komunikacijsko stisko pa tudi s tem, da odčitavam z ustnic vseh sedem ur, vsakič ko je pouk.

Do mene je prišel učitelj in mi rekel: »Maja, napiši mi v zvezek vse besede, ki jih ne razumeš.« V redu. Naredim domačo nalogo in popišem tri strani zvezka formata A4. Učitelj je takrat dojel in sprejel izziv, da bo imel z menoj dodatne ure – pred ali po pouku.

Od takrat se mi je bilo v veliko veselje učiti in brati. Ker sem začela verjeti, da se z menoj nekdo rad uči, pojasnjuje meni nerazumljive besede tako dolgo, dokler jih ne dojamem, prikazuje vizualne primere s slikami in naravnimi kretnjami, me nasmeje z zabavnimi mimikami …

Šele danes dojemam ves pomen osebnega navdušenja do branja knjig. Učitelj je bil ves čas pozoren name. Preverjal me je prek moje mimike. Če sem kimala, je vedel, da razumem, če pa sem namrščila obraz, je sam od sebe dodatno pojasnil, ne samo meni, ampak vsem v razredu. Na koncu ure pa je samo pokazal s svojo naravno kretnjo, ali mi je bilo sploh kaj jasno. Ni me zbadal s tem: »Si razumela?« Tega ni bilo potrebno. Ker bi s tem »Si me razumela?« zagotovo dobila večji odpor do spremljanja česarkoli.

Danes sem jaz ta moj učitelj. Pri svojem delu se soočam z izzivi, kako mladi osebi pokazati pot do usvajanja bralnih veščin. Glede na njena leta je to zanjo zelo pozno, a vseeno menim, da ni nikoli prepozno. Vesela sem, da ob kopici duševnih stisk uživa v svojih izražanjih pri branju v znakovnem in govornem jeziku. Brez zadrege veliko sprašuje, kaj pomenijo besede in kaj točno sporoča stavek. Uživa, ko prebira svojo najljubšo pravljico. Uživa, ko vse to začenja razumeti s povezovanjem na risani film, ki ga je zelo rada gledala. Uživa, ko sem jaz ta učitelj.

Otroke je treba, če želimo, da usvojijo besede in jih razumejo, k temu spodbujati že od zgodnjega otroštva. Od takrat, ko ga pestujemo, do 6. leta, ko rad ustvarja in je radoveden. Tudi gluhi otroci potrebujejo pravljice. V znakovnem jeziku. Z mimikami. Z vizualnimi slikami, podobami, primeri iz okolja in narave. Učenje in branje z gluhim otrokom je zelo dragoceno, pa tudi naporno in mučno. Vendar ko odraste v mladostnika, ki zelo rad bere knjige oziroma ima bralne veščine in razume napisano, vam bo še kako hvaležen. Tako kot sem jaz učitelju in vsem, ki so bili z menoj vztrajni.

O avtorju

Maja Kuzma

Pisateljica. Motivatorka. Usmerjevalka. Tolmačka. Inštruktorica. Novinarka. Raziskovalka. Ustvarjalka in sejalka resničnih zgodb. Ljubiteljica gibanja v naravi. Zagovarjam, da živimo v enem svetu, kjer smo si med seboj različni in drugačni.

Dodaj komentar

BREZPLAČNE E-NOVICE

Želite prejeti e-novice o novih vsebinah v svoj e-nabiralnik? Izpolnite spodnji obrazec.

Hvala! Uspešno ste se prijavili na brezplačne e-novice. Svojo prijavo morate še potrditi s klikom na povezavo v e-mailu, ki ga boste dobili čez nekaj trenutkov.

Napaka. Prosimo preverite vsa polja.